Page 278 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 278
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
čjo oviro zgodovinopisju naj bi Lepetitu pomenile »reificirane katego-
rije« družbenih skupin in razredov. Od tod Lepetit sklepa, da je treba
našo predstavo o družbi očistiti nepotrebne navlake in ohraniti le pred-
stavo o družbi kot nizu praks med ljudmi, ki nima »zunanjega opori-
šča«, »point fixe extérieur«, se pravi, teoretskega oporišča. Posledica te
odločitve je, da zgodovinarji ne morejo misliti družbe vnaprej in zunaj
posameznih zgodovinskih tvorb, zunaj Geertzevih »domačijskih pred-
stav«; to pa tudi pomeni, da lahko o družbah govorijo vedno samo z nji-
hovimi jeziki in brez (teoretskih) posploševanj. Naloga zgodovinarja po
»kritičnem obratu« je torej ta, da z vsako raziskavo začne na novo, zato
da bo po induktivni metodi nekoč lahko spregovoril o splošnih pojmih
»družbene identitete«, »identité sociale«, »družbene vezi«, »lien so-
cial«, in »družbene harmonije«, »accord social«.
Vseeno pa stališče, po katerem naj bi bile reprezentacije osrednjega
pomena za zgodovinsko raziskovanje, ni naiven reprezentacionizem: ni
zgolj sodobna in sofisticirana različica idealističnega zgodovinopisja, ki
je nekdaj operiralo z »duhom časa« ali z »narodnim značajem«. Kul-
turna zgodovina historizira družbeno strukturo in medsebojna razmer-
ja instanc v njej. Pomen reprezentacije naj bi postal aktualen za prou-
čevanje družb šele na določeni točki zgodovinskega procesa, ugotavlja
Chartier ob sklicevanju na delo Norberta Eliasa O procesu civiliziranja:22
Usihanje nasilja med posamezniki, na eni strani, značilno za zahodne druž-
be od srednjega veka do 18. stoletja, se je končalo z državno konfiskacijo pra-
vic nad uporabo sile, to nasilje pa so nadomestili neposredni, brutalni in kr-
vavi spopadi, pri čemer so orodje in vložek v teh bojih predstave. Na dru-
gi strani sta avtoriteta moči in gospostvo neke skupine odvisni od tega, ali
bodo predstave o avtoriteti in gospostvu, ki jih sami predlagata, sprejete ali
zavrnjene. »Nova kulturna zgodovina« je tako predlagala politični zgodo-
vini in socialni zgodovini, da obravnavata odnose moči kot odnose med
simbolnimi silami, kot zgodovino sprejemanja in zavračanja predstav, ki
skušajo zagotoviti in podaljšati podrejanje podrejenih.23
Razlog za to, da se je kulturna zgodovina zatekla k teoriji reprezen-
tacije, naj bi bil potemtakem tudi rezultat zgodovinskega družbenega ra-
zvoja, s katerim naj bi simbolni družbeni sistemi pridobili na pomemb-
22 N. Elias, O procesu civiliziranja, slov. prev. E. Fičor, A. Mercina, Ljubljana 2000.
23 R. Chartier, »Nova« kulturna zgodovina, slov.prev. M. Breznik, Časopis za kritiko znanosti 30 (2002),
št. 207–208, 23–24. Ali na drugem mestu: »V dolgotrajnih procesih, v katerih je bilo nasilje izkore-
ninjeno in je postalo monopol absolutistične države, se je vse večji pomen prenesel na spopad repre-
zentacij, ki je imel v svojem zastavku sámo hierarhijo družbene strukture.« (R. Chartier, Le monde
comme représentation, n. d., 80–81).
čjo oviro zgodovinopisju naj bi Lepetitu pomenile »reificirane katego-
rije« družbenih skupin in razredov. Od tod Lepetit sklepa, da je treba
našo predstavo o družbi očistiti nepotrebne navlake in ohraniti le pred-
stavo o družbi kot nizu praks med ljudmi, ki nima »zunanjega opori-
šča«, »point fixe extérieur«, se pravi, teoretskega oporišča. Posledica te
odločitve je, da zgodovinarji ne morejo misliti družbe vnaprej in zunaj
posameznih zgodovinskih tvorb, zunaj Geertzevih »domačijskih pred-
stav«; to pa tudi pomeni, da lahko o družbah govorijo vedno samo z nji-
hovimi jeziki in brez (teoretskih) posploševanj. Naloga zgodovinarja po
»kritičnem obratu« je torej ta, da z vsako raziskavo začne na novo, zato
da bo po induktivni metodi nekoč lahko spregovoril o splošnih pojmih
»družbene identitete«, »identité sociale«, »družbene vezi«, »lien so-
cial«, in »družbene harmonije«, »accord social«.
Vseeno pa stališče, po katerem naj bi bile reprezentacije osrednjega
pomena za zgodovinsko raziskovanje, ni naiven reprezentacionizem: ni
zgolj sodobna in sofisticirana različica idealističnega zgodovinopisja, ki
je nekdaj operiralo z »duhom časa« ali z »narodnim značajem«. Kul-
turna zgodovina historizira družbeno strukturo in medsebojna razmer-
ja instanc v njej. Pomen reprezentacije naj bi postal aktualen za prou-
čevanje družb šele na določeni točki zgodovinskega procesa, ugotavlja
Chartier ob sklicevanju na delo Norberta Eliasa O procesu civiliziranja:22
Usihanje nasilja med posamezniki, na eni strani, značilno za zahodne druž-
be od srednjega veka do 18. stoletja, se je končalo z državno konfiskacijo pra-
vic nad uporabo sile, to nasilje pa so nadomestili neposredni, brutalni in kr-
vavi spopadi, pri čemer so orodje in vložek v teh bojih predstave. Na dru-
gi strani sta avtoriteta moči in gospostvo neke skupine odvisni od tega, ali
bodo predstave o avtoriteti in gospostvu, ki jih sami predlagata, sprejete ali
zavrnjene. »Nova kulturna zgodovina« je tako predlagala politični zgodo-
vini in socialni zgodovini, da obravnavata odnose moči kot odnose med
simbolnimi silami, kot zgodovino sprejemanja in zavračanja predstav, ki
skušajo zagotoviti in podaljšati podrejanje podrejenih.23
Razlog za to, da se je kulturna zgodovina zatekla k teoriji reprezen-
tacije, naj bi bil potemtakem tudi rezultat zgodovinskega družbenega ra-
zvoja, s katerim naj bi simbolni družbeni sistemi pridobili na pomemb-
22 N. Elias, O procesu civiliziranja, slov. prev. E. Fičor, A. Mercina, Ljubljana 2000.
23 R. Chartier, »Nova« kulturna zgodovina, slov.prev. M. Breznik, Časopis za kritiko znanosti 30 (2002),
št. 207–208, 23–24. Ali na drugem mestu: »V dolgotrajnih procesih, v katerih je bilo nasilje izkore-
ninjeno in je postalo monopol absolutistične države, se je vse večji pomen prenesel na spopad repre-
zentacij, ki je imel v svojem zastavku sámo hierarhijo družbene strukture.« (R. Chartier, Le monde
comme représentation, n. d., 80–81).
