Page 281 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 281
kulturni determinizem
jega materialnega nosilca in se emancipira od svoje fizične pojavnosti.
Če primerjamo zelo raznolične vire (ideografske znake, znanost, prav-
ne spise, literarne tekste, religijo itn.), iščemo med njimi skupne pomene
ne glede na fizično obliko ali diskurz, skoz katerega se ta pomen pokaže.
Ta pojem reprezentacije odpravi enotnost znaka kot enotnost ozna-
čevalca in označenca. Rekli bi lahko, da pojem reprezentacije v teh teori-
jah razume arbitrarnost znaka »fundamentalistično«, tako da Saussur-
jevo idejo obrne proti Saussuru samemu. V tem pojmovanju se namreč
reprezentacija kot pomen osvobodi svojega konkretnega fizičnega nosil-
ca. Označenec (natančneje, celo le en pomen izmed številnih možnih
pomenov nekega konkretnega označenca) konkretnega fizičnega nosilca
se osamosvoji v samostojen pomen ali reprezentacijo. Ta postopek po de-
finiciji konstituira reprezentacijo iz raznih diskurzov: ti diskurzi so tedaj
homogeni vsaj v razsežnosti, v kateri nastopajo kot nosilci te konkretne
reprezentacije; a reprezentacijo je bilo mogoče konstituirati iz njihovega
križanja prav zato, ker naj bi bili različni, se pravi, heterogeni. Postopek
pelje bodisi v protislovje bodisi v tavtologijo. Ali zanika heterogenost ra-
znih diskurzov – a potem iz njih ne more konstituirati »družbene repre-
zentacije«, saj naj bi njena konstitucija izhajala prav iz križanja hetero-
genih diskurzov; ali pa postopek ohranja heterogenost – toda tedaj spet
ne more konstituirati reprezentacije, saj posamezne reprezentacije (če jih
diskurzi res prenašajo) nosijo v sebi sled konkretnih materialnih diskur-
zov, iz katerih se porajajo, tako da jih ravno ni mogoče reducirati na eno
samo reprezentacijo, ki naj bi jih povzemala.
Če na ta način ločimo označevalec in označenec, potem izgubimo
pomembno implikacijo teorije znaka. Vološinov,29 ki kritizira Saussurov
»abstraktni objektivizem«, pravi, da v znaku dejanskost ne odseva ne-
posredno, temveč se v njem soočajo razni tipi »odsevov« dejanskosti –
»odsevov«, ki jih naddoločajo razlikujoči se interesi družbenih skupin,
ki uporabljajo isti in vsem skupni znak: prav to soočanje raznih »prelo-
mov dejanskosti« v znaku dela iz znaka, kakor se izraža Vološinov, »are-
no razrednega boja«.30 Stuart Hall se sicer sklicuje prav na njegovo teo-
rijo znaka, da bi pokazal, kako je mogoče z aparatom, ki se opira na po-
jem reprezentacije, izvršiti tudi ideološko analizo. Vendar pojem repre-
programov, recenzij in dopisovanj pa tudi neumetnostnih dokumentov, denimo kraljevih dekretov,
korespondence ipd. (Gl. pogl. De la fête de cour au public citadin v: R. Chartier, Culture écrite et so-
ciété, Pariz 1996.)
29 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, slov. prev. M. Kržan, Ljubljana 2008. Prim. pogl. »Teo-
rija dejavne govorice in V. N. Vološinov« v tem zborniku.
30 Prim. pogl. Teorija umetnostnih praks v: R. Močnik, Veselje v gledanju, Ljubljana 2007.
jega materialnega nosilca in se emancipira od svoje fizične pojavnosti.
Če primerjamo zelo raznolične vire (ideografske znake, znanost, prav-
ne spise, literarne tekste, religijo itn.), iščemo med njimi skupne pomene
ne glede na fizično obliko ali diskurz, skoz katerega se ta pomen pokaže.
Ta pojem reprezentacije odpravi enotnost znaka kot enotnost ozna-
čevalca in označenca. Rekli bi lahko, da pojem reprezentacije v teh teori-
jah razume arbitrarnost znaka »fundamentalistično«, tako da Saussur-
jevo idejo obrne proti Saussuru samemu. V tem pojmovanju se namreč
reprezentacija kot pomen osvobodi svojega konkretnega fizičnega nosil-
ca. Označenec (natančneje, celo le en pomen izmed številnih možnih
pomenov nekega konkretnega označenca) konkretnega fizičnega nosilca
se osamosvoji v samostojen pomen ali reprezentacijo. Ta postopek po de-
finiciji konstituira reprezentacijo iz raznih diskurzov: ti diskurzi so tedaj
homogeni vsaj v razsežnosti, v kateri nastopajo kot nosilci te konkretne
reprezentacije; a reprezentacijo je bilo mogoče konstituirati iz njihovega
križanja prav zato, ker naj bi bili različni, se pravi, heterogeni. Postopek
pelje bodisi v protislovje bodisi v tavtologijo. Ali zanika heterogenost ra-
znih diskurzov – a potem iz njih ne more konstituirati »družbene repre-
zentacije«, saj naj bi njena konstitucija izhajala prav iz križanja hetero-
genih diskurzov; ali pa postopek ohranja heterogenost – toda tedaj spet
ne more konstituirati reprezentacije, saj posamezne reprezentacije (če jih
diskurzi res prenašajo) nosijo v sebi sled konkretnih materialnih diskur-
zov, iz katerih se porajajo, tako da jih ravno ni mogoče reducirati na eno
samo reprezentacijo, ki naj bi jih povzemala.
Če na ta način ločimo označevalec in označenec, potem izgubimo
pomembno implikacijo teorije znaka. Vološinov,29 ki kritizira Saussurov
»abstraktni objektivizem«, pravi, da v znaku dejanskost ne odseva ne-
posredno, temveč se v njem soočajo razni tipi »odsevov« dejanskosti –
»odsevov«, ki jih naddoločajo razlikujoči se interesi družbenih skupin,
ki uporabljajo isti in vsem skupni znak: prav to soočanje raznih »prelo-
mov dejanskosti« v znaku dela iz znaka, kakor se izraža Vološinov, »are-
no razrednega boja«.30 Stuart Hall se sicer sklicuje prav na njegovo teo-
rijo znaka, da bi pokazal, kako je mogoče z aparatom, ki se opira na po-
jem reprezentacije, izvršiti tudi ideološko analizo. Vendar pojem repre-
programov, recenzij in dopisovanj pa tudi neumetnostnih dokumentov, denimo kraljevih dekretov,
korespondence ipd. (Gl. pogl. De la fête de cour au public citadin v: R. Chartier, Culture écrite et so-
ciété, Pariz 1996.)
29 V. N. Vološinov, Marksizem in filozofija jezika, slov. prev. M. Kržan, Ljubljana 2008. Prim. pogl. »Teo-
rija dejavne govorice in V. N. Vološinov« v tem zborniku.
30 Prim. pogl. Teorija umetnostnih praks v: R. Močnik, Veselje v gledanju, Ljubljana 2007.
