Page 275 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 275
kulturni determinizem
ne bodo postale osebne odločitve in subjektivnosti.14 Zgodovinarjeva
pozornost se bo preselila k mehkejšim družbenim razlikam (kakršne so
spolne, seksualne, generacijske, religiozne, izobrazbene, etnične, poklic-
ne ipd.), hkrati pa bodo zbledela »makroskopska nasprotja«, kakršna so
družbene razlike po premoženju, delu, stanu … Z zamenjavo raziskoval-
ne metode pa se nujno predene tudi ideološki poudarek: nekatera vpra-
šanja se na novo pojavijo, druga pa zginejo, saj opredelitev polja proble-
matike definira tisto »vidno« in »nevidno«, česar skoz »metodo« ni
mogoče pripeljati v proučevanje.
Iz te perspektive lahko ljudska samouka, kakršna sta furlanski mli-
nar Menocchio in pariški steklar Ménétra iz 16. stoletja, pravi Charti-
er, postaneta dokaz, da so nekoč trde razlike med družbenimi razredi
le pogojne in da je koncept družbenih razredov pretrd za analizo druž-
be. V monografiji o furlanskem mlinarju Sir in črvi15 pa Carlo Ginzburg
opozarja ravno na nasprotno. Mlinarja Menocchija, ki je bil v primerja-
vi z ljudmi njegovega stanu izjemno načitan, so knjige navdihnile z bo-
goskrunskimi idejami in ga pripeljale pred inkvizicijo. Njegova načita-
nost bi lahko bila dokaz, da je meja med elitno kulturo in ljudsko kultu-
ro, izobraženstvom in neukostjo tenka. Ginzburg se s tem strinja, vendar
opozarja, da je ljudska kultura prostor nenehne elitnokulturne koloniza-
cije in zato bistveno drugačna od elitne kulture. Učenemu mlinarju je si-
cer uspelo preseči omejenost njegovega družbenega razreda, vendar se je
hkrati moral umakniti v molk in osamitev. Šele ko je prišel pred inkvizi-
cijo, je lahko končno spregovoril, in govoril je še preveč, saj je bila prilo-
žnost, da lahko pove svoje misli, bolj vabljiva kakor strah pred obsodbo.
Primer mlinarja ne more potrditi, pravi Ginzburg, da so meje med druž-
benimi razredi fiktivne, saj je ta primer mogoče razložiti le skoz prizmo
družbenih razlik. Ginzburg, ki so ga novi zgodovinarji vzeli za svojega
kot ustanovitelja »nove paradigme«, t. i. »indicijske paradigme« na-
sproti strukturalistični »galilejevski paradigmi«,16 je vztrajal pri zanje
neprijetni zahtevi, da mora biti »družbena teorija« referencialna opora
14 V isti številki Annales je uredništvo objavilo članek Gérarda Noiriela, ki mu je brez avtorjeve vedno-
sti dalo naslov »Pour une approche subjectiviste du social« (Za subjektivno proučevanje družbeno-
sti). Kakšen je učinek naslova, je bilo očitno po citiranju tega članka, ki je pogosto rabil kot argument
za »subjektivni prijem« v zgodovinopisju, četudi je avtor v članku dejansko kritiziral ta prijem kot
regresijo. Prim.: G. Noiriel, Sur la « crise » de l’ histoire, Pariz 1996, 169–170.
15 C. Ginzburg, Sir in črvi: svet nekega mlinarja iz 16. stoletja, slov. prev. Tomaž Jurca, Ljubljana 2010.
16 O Ginzburgu kot »utemeljitelju« kritičnega obrata v zgodovinopisju gl. C. Delacroix, F. Dosse, P.
Garcia, Les courants historiques en France, n. d., 484–488. O »indicijski paradigmi« gl. pogl. Clues:
Roots of an Evidential Paradigm, v: C. Ginzburg, Clues, Myths, and the Historical Method, Baltimore
1989, 96–125 (prim. ita. izd.: Miti, emblemi, spie: morfologia e storia, Torino 1986).
ne bodo postale osebne odločitve in subjektivnosti.14 Zgodovinarjeva
pozornost se bo preselila k mehkejšim družbenim razlikam (kakršne so
spolne, seksualne, generacijske, religiozne, izobrazbene, etnične, poklic-
ne ipd.), hkrati pa bodo zbledela »makroskopska nasprotja«, kakršna so
družbene razlike po premoženju, delu, stanu … Z zamenjavo raziskoval-
ne metode pa se nujno predene tudi ideološki poudarek: nekatera vpra-
šanja se na novo pojavijo, druga pa zginejo, saj opredelitev polja proble-
matike definira tisto »vidno« in »nevidno«, česar skoz »metodo« ni
mogoče pripeljati v proučevanje.
Iz te perspektive lahko ljudska samouka, kakršna sta furlanski mli-
nar Menocchio in pariški steklar Ménétra iz 16. stoletja, pravi Charti-
er, postaneta dokaz, da so nekoč trde razlike med družbenimi razredi
le pogojne in da je koncept družbenih razredov pretrd za analizo druž-
be. V monografiji o furlanskem mlinarju Sir in črvi15 pa Carlo Ginzburg
opozarja ravno na nasprotno. Mlinarja Menocchija, ki je bil v primerja-
vi z ljudmi njegovega stanu izjemno načitan, so knjige navdihnile z bo-
goskrunskimi idejami in ga pripeljale pred inkvizicijo. Njegova načita-
nost bi lahko bila dokaz, da je meja med elitno kulturo in ljudsko kultu-
ro, izobraženstvom in neukostjo tenka. Ginzburg se s tem strinja, vendar
opozarja, da je ljudska kultura prostor nenehne elitnokulturne koloniza-
cije in zato bistveno drugačna od elitne kulture. Učenemu mlinarju je si-
cer uspelo preseči omejenost njegovega družbenega razreda, vendar se je
hkrati moral umakniti v molk in osamitev. Šele ko je prišel pred inkvizi-
cijo, je lahko končno spregovoril, in govoril je še preveč, saj je bila prilo-
žnost, da lahko pove svoje misli, bolj vabljiva kakor strah pred obsodbo.
Primer mlinarja ne more potrditi, pravi Ginzburg, da so meje med druž-
benimi razredi fiktivne, saj je ta primer mogoče razložiti le skoz prizmo
družbenih razlik. Ginzburg, ki so ga novi zgodovinarji vzeli za svojega
kot ustanovitelja »nove paradigme«, t. i. »indicijske paradigme« na-
sproti strukturalistični »galilejevski paradigmi«,16 je vztrajal pri zanje
neprijetni zahtevi, da mora biti »družbena teorija« referencialna opora
14 V isti številki Annales je uredništvo objavilo članek Gérarda Noiriela, ki mu je brez avtorjeve vedno-
sti dalo naslov »Pour une approche subjectiviste du social« (Za subjektivno proučevanje družbeno-
sti). Kakšen je učinek naslova, je bilo očitno po citiranju tega članka, ki je pogosto rabil kot argument
za »subjektivni prijem« v zgodovinopisju, četudi je avtor v članku dejansko kritiziral ta prijem kot
regresijo. Prim.: G. Noiriel, Sur la « crise » de l’ histoire, Pariz 1996, 169–170.
15 C. Ginzburg, Sir in črvi: svet nekega mlinarja iz 16. stoletja, slov. prev. Tomaž Jurca, Ljubljana 2010.
16 O Ginzburgu kot »utemeljitelju« kritičnega obrata v zgodovinopisju gl. C. Delacroix, F. Dosse, P.
Garcia, Les courants historiques en France, n. d., 484–488. O »indicijski paradigmi« gl. pogl. Clues:
Roots of an Evidential Paradigm, v: C. Ginzburg, Clues, Myths, and the Historical Method, Baltimore
1989, 96–125 (prim. ita. izd.: Miti, emblemi, spie: morfologia e storia, Torino 1986).
