Page 273 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 273
kulturni determinizem
Materialistični prijem je v proučevanju kulturnih praks odprl zani-
mivo raziskovalno perspektivo. Razširil je pojem »materialne produk-
cije realnega življenja«, ki je ne razume zgolj kot »ekonomsko produk-
cijo«, temveč kot ekonomsko pa tudi kulturno materialno produkcijo.
Kajti za duhovnimi »stvaritvami«, umetninami, ne stoji le avtor, tem-
več tudi delovne armade tiskarjev, knjigotržcev, urednikov, lektorjev,
šolnikov, novinarjev, obrtnikov, trgovcev … Pisne tehnike, orodja obče-
vanja in distribucija znanj so nujen del kompleksne družbene formaci-
je, ki zahteva kompleksno delitev dela, razvoj trgovine na daljavo, držav-
ni aparat in politično odločanje.9 Zato je tudi kulturno produkcijo treba
gledati kot del »materialne produkcije realnega življenja«. Tako so kul-
turne teorije prišle do pomembne ugotovitve, da problematike kulture
ni mogoče reducirati na fetišiziranje umetnostnih stvaritev, temveč jih
je treba obravnavati kot celosten produkcijski aparat.
Preboj v kulturni zgodovini in kulturnih študijih pa so blokirali
kar tisti, ki so ga sami omogočili. Zaustavili so namreč dosledno teo-
retsko izpeljavo. Iz ugotovitev, ki smo jih skicirali, bi sklepali, da mora
proučevanje kulturnih praks, če naj zajame tudi materialne prakse, zaje-
ti kompleksno problematiko družbene produkcije in družbenih forma-
cij. Se pravi, da je treba proučevanje kulturnih praks povezati z vpraša-
nji ekonomije in družbene strukture. A ne na tisti nekako mehanični na-
čin, ki ga je predlagal Chaunu, ko je kulturo umeval kot »tretjo plast«:
da bi po ekonomski in socialni zgodovini postavili na vrh torte še kul-
turno zgodovino. Implicitni model se ne bi smel nanašati na »nadstro-
pja« ali »plasti«, temveč bi moral zgrabiti problematiko v njeni komple-
ksnosti, tako da bi »kulturno« dejstvo koncipiral hkrati tudi kot »eko-
nomsko« in »socialno« dejstvo. Pač po zgledu Maussovega »totalnega
družbenega dejstva«.
Če bi se držali te ugotovitve, bi se verjetno približali Braudelovi ide-
ji o »totalni zgodovini«, a to je nova generacija zgodovinarjev pri Anna-
les zavrnila kot nesprejemljivo. Braudel je leta 1985 ugotovil, da so se nje-
govi nasledniki razšli z njim prav pri vprašanju »totalne zgodovine«.10
Idejo »totalne zgodovine« so namreč ne le kritizirali, pač pa so jo zavr-
nili kot zmoten zgodovinopisni projekt. Verjeli so sicer, da produkcije
idej ni mogoče ločiti od materialne produkcije; prav tako so vedeli, da je
kulturna zgodovina v neki razsežnosti tudi socialna in ekonomska zgo-
9 Gl. študijo Jacka Goodyja o občevalnih tehnikah v družbah brez države, o ustni in pisni kulturi, zapi-
sovalnih tehnikah in razvoju kompleksnih družbenih formacij: Med pisnim in ustnim, slov. prev. Gre-
gor Moder, Ljubljana 1993.
10 Prim.: C. Delacroix, F. Dosse, P. Garcia, Les courants historiques en France, Pariz 2007 /1999/, 493.
Materialistični prijem je v proučevanju kulturnih praks odprl zani-
mivo raziskovalno perspektivo. Razširil je pojem »materialne produk-
cije realnega življenja«, ki je ne razume zgolj kot »ekonomsko produk-
cijo«, temveč kot ekonomsko pa tudi kulturno materialno produkcijo.
Kajti za duhovnimi »stvaritvami«, umetninami, ne stoji le avtor, tem-
več tudi delovne armade tiskarjev, knjigotržcev, urednikov, lektorjev,
šolnikov, novinarjev, obrtnikov, trgovcev … Pisne tehnike, orodja obče-
vanja in distribucija znanj so nujen del kompleksne družbene formaci-
je, ki zahteva kompleksno delitev dela, razvoj trgovine na daljavo, držav-
ni aparat in politično odločanje.9 Zato je tudi kulturno produkcijo treba
gledati kot del »materialne produkcije realnega življenja«. Tako so kul-
turne teorije prišle do pomembne ugotovitve, da problematike kulture
ni mogoče reducirati na fetišiziranje umetnostnih stvaritev, temveč jih
je treba obravnavati kot celosten produkcijski aparat.
Preboj v kulturni zgodovini in kulturnih študijih pa so blokirali
kar tisti, ki so ga sami omogočili. Zaustavili so namreč dosledno teo-
retsko izpeljavo. Iz ugotovitev, ki smo jih skicirali, bi sklepali, da mora
proučevanje kulturnih praks, če naj zajame tudi materialne prakse, zaje-
ti kompleksno problematiko družbene produkcije in družbenih forma-
cij. Se pravi, da je treba proučevanje kulturnih praks povezati z vpraša-
nji ekonomije in družbene strukture. A ne na tisti nekako mehanični na-
čin, ki ga je predlagal Chaunu, ko je kulturo umeval kot »tretjo plast«:
da bi po ekonomski in socialni zgodovini postavili na vrh torte še kul-
turno zgodovino. Implicitni model se ne bi smel nanašati na »nadstro-
pja« ali »plasti«, temveč bi moral zgrabiti problematiko v njeni komple-
ksnosti, tako da bi »kulturno« dejstvo koncipiral hkrati tudi kot »eko-
nomsko« in »socialno« dejstvo. Pač po zgledu Maussovega »totalnega
družbenega dejstva«.
Če bi se držali te ugotovitve, bi se verjetno približali Braudelovi ide-
ji o »totalni zgodovini«, a to je nova generacija zgodovinarjev pri Anna-
les zavrnila kot nesprejemljivo. Braudel je leta 1985 ugotovil, da so se nje-
govi nasledniki razšli z njim prav pri vprašanju »totalne zgodovine«.10
Idejo »totalne zgodovine« so namreč ne le kritizirali, pač pa so jo zavr-
nili kot zmoten zgodovinopisni projekt. Verjeli so sicer, da produkcije
idej ni mogoče ločiti od materialne produkcije; prav tako so vedeli, da je
kulturna zgodovina v neki razsežnosti tudi socialna in ekonomska zgo-
9 Gl. študijo Jacka Goodyja o občevalnih tehnikah v družbah brez države, o ustni in pisni kulturi, zapi-
sovalnih tehnikah in razvoju kompleksnih družbenih formacij: Med pisnim in ustnim, slov. prev. Gre-
gor Moder, Ljubljana 1993.
10 Prim.: C. Delacroix, F. Dosse, P. Garcia, Les courants historiques en France, Pariz 2007 /1999/, 493.
