Page 274 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 274
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
dovina. Kljub temu pa so Braudelovo »totalno zgodovino« obravnava-
li kot kališče ekonomskega determinizma in komunističnega svetovne-
ga nazora. Pomembno ugotovitev kulturne zgodovine in kulturnih štu-
dijev (se pravi, da je ravni družbenega življenja treba obravnavati z misli-
jo na družbo kot kompleksno celoto) so tako zavrgli, teoretsko zastavitev
pa obrnili v nasprotno smer.
Chartier v članku o svetu kot reprezentaciji,11 ki ga je objavil v po-
sebni številki Annales, napove, da bo treba premešati karte in izvršiti
»kritični obrat«, »tournant critique«. Chartierjev premislek gre spr-
va v pričakovano smer:
Ko so zgodovinarji nehali opisovati družbene totalitete in braudelovske
modele, so začeli razmišljati o družbenem delovanju onkraj strogih hierarhič-
nih delitev družbenih praks in časovnosti (gospodarskih, družbenih, kulturnih,
političnih), nehali pa so tudi dajati prednost posebnemu skupku določitev (najsi
bodo tehnične, ekonomske ali demografske).12
Poudarki iz navedka se ujamejo z ugotovitvami, ki smo jih ravnokar
izpeljali: raziskovanja družbenega ni mogoče ločiti na ekonomski, druž-
beni in kulturni vidik, saj so ti povezani in vzajemno delujejo drug na
drugega, poleg tega pa bi morali tudi upoštevati, da ima tudi »kultura«
svojo materialno podlago. V nadaljevanju pa Chartier zapelje premislek
v nepričakovano smer:
S tem so zastavili poskuse, kako bi lahko drugače proučevali družbe, kako
bi prodrli v štrene družbenih odnosov in nasprotij, ki vzpostavljajo druž-
bo, skoz posebno nišo (dogodek, pomemben ali nepomemben, življenjsko
zgodbo, skupek določenih praks) s premislekom, da ne obstaja ne družbena
praksa ne struktura, ki je ne bi ustvarile reprezentacije, bodisi kontradiktorne ali
nasprotne, s katerimi posamezniki in skupine ustvarjajo smisel svetu, v ka-
terem živijo.13
Zgodovinar naj bi se potemtakem odpovedal celostnemu pogledu
na zgodovino, ki ga Chartier malce pozneje v besedilu oceni kot »ti-
ranijo« neposrednih socioloških umevanj in vsiljenih družbenih deli-
tev. Namesto tega naj zgodovinar vzame drobno zgodbo, pogled od spo-
daj, in skoz to drobno kukalo raziskuje oblike družbenosti. Tedaj se mu
bodo omehčale okorele predstave o velikih razrednih konfliktih, druž-
beni odnosi pa se mu bodo pokazali kot pluralni in raznolični, pomemb-
11 R. Chartier, Le monde comme représentation, Annales 44 (1989), št. 6; ponatis v: isti, Au bord de la fa-
laise, Pariz 1998, 67–86.
12 Prav tam, 72 (mi poudarjamo).
13 Prav tam (mi poudarjamo).
dovina. Kljub temu pa so Braudelovo »totalno zgodovino« obravnava-
li kot kališče ekonomskega determinizma in komunističnega svetovne-
ga nazora. Pomembno ugotovitev kulturne zgodovine in kulturnih štu-
dijev (se pravi, da je ravni družbenega življenja treba obravnavati z misli-
jo na družbo kot kompleksno celoto) so tako zavrgli, teoretsko zastavitev
pa obrnili v nasprotno smer.
Chartier v članku o svetu kot reprezentaciji,11 ki ga je objavil v po-
sebni številki Annales, napove, da bo treba premešati karte in izvršiti
»kritični obrat«, »tournant critique«. Chartierjev premislek gre spr-
va v pričakovano smer:
Ko so zgodovinarji nehali opisovati družbene totalitete in braudelovske
modele, so začeli razmišljati o družbenem delovanju onkraj strogih hierarhič-
nih delitev družbenih praks in časovnosti (gospodarskih, družbenih, kulturnih,
političnih), nehali pa so tudi dajati prednost posebnemu skupku določitev (najsi
bodo tehnične, ekonomske ali demografske).12
Poudarki iz navedka se ujamejo z ugotovitvami, ki smo jih ravnokar
izpeljali: raziskovanja družbenega ni mogoče ločiti na ekonomski, druž-
beni in kulturni vidik, saj so ti povezani in vzajemno delujejo drug na
drugega, poleg tega pa bi morali tudi upoštevati, da ima tudi »kultura«
svojo materialno podlago. V nadaljevanju pa Chartier zapelje premislek
v nepričakovano smer:
S tem so zastavili poskuse, kako bi lahko drugače proučevali družbe, kako
bi prodrli v štrene družbenih odnosov in nasprotij, ki vzpostavljajo druž-
bo, skoz posebno nišo (dogodek, pomemben ali nepomemben, življenjsko
zgodbo, skupek določenih praks) s premislekom, da ne obstaja ne družbena
praksa ne struktura, ki je ne bi ustvarile reprezentacije, bodisi kontradiktorne ali
nasprotne, s katerimi posamezniki in skupine ustvarjajo smisel svetu, v ka-
terem živijo.13
Zgodovinar naj bi se potemtakem odpovedal celostnemu pogledu
na zgodovino, ki ga Chartier malce pozneje v besedilu oceni kot »ti-
ranijo« neposrednih socioloških umevanj in vsiljenih družbenih deli-
tev. Namesto tega naj zgodovinar vzame drobno zgodbo, pogled od spo-
daj, in skoz to drobno kukalo raziskuje oblike družbenosti. Tedaj se mu
bodo omehčale okorele predstave o velikih razrednih konfliktih, druž-
beni odnosi pa se mu bodo pokazali kot pluralni in raznolični, pomemb-
11 R. Chartier, Le monde comme représentation, Annales 44 (1989), št. 6; ponatis v: isti, Au bord de la fa-
laise, Pariz 1998, 67–86.
12 Prav tam, 72 (mi poudarjamo).
13 Prav tam (mi poudarjamo).
