Page 272 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 272
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ro so omehčale z zastavitvijo, da ima tudi kultura svojo materialno pod-
lago in zgodovino materialnih praks. Če naj bi bila kultura razceplje-
na na svojo »materialno produkcijo« in »ideološko sfero«, je torej lo-
gično, da v raziskovanje kulture vpeljemo poleg zgodovine idej, mentali-
tet, pojmov ipd. tudi njihove materialne produkcijske pogoje (zgodovi-
no tehnologij, izumov, materialov, materialnih nosilcev, način produk-
cije in družbeno delitev dela). Skratka, tudi v kulturni produkciji je tre-
ba proučevati vse faze produkcije, cirkulacije, distribucije in konsump-
cije. Izraz, ki se v tem smislu uporablja v kulturni zgodovini in v kultur-
nih študijih, je dispozitiv. Ta naj bi bil »matrica«, razporeditev vlog v ko-
munikacijski shemi, ki je določena s tehničnimi možnostmi in družbe-
no delitvijo dela. Roger Chartier, francoski zgodovinar knjige in branja,
polemizira s proučevalci, ki menijo, da lahko proučujejo besedila zunaj
materialnosti: »Zoper to ‘abstrakcijo’ teksta moramo opozoriti, da tudi
forme, s katerimi dajemo nekaj v branje ali v videnje, sodelujejo pri kon-
strukciji njihovega pomena. ‘Isti’ tekst, ki je fiksiran v črki, ni več ‘isti’,
če se spremenijo dispozitivi njegovega vpisa ali njegove komunikacije.«7
Kaj to pomeni? Ko proučujemo zgodovino knjige, se ne smemo ome-
jevati na ideje, ki jih te knjige prenašajo, in na njihove avtorje. Upošteva-
ti bi bilo treba tudi tehnike pisav, reprodukcije zapisov in dostopnost teh
del, upoštevati bi bilo treba družbeno delitev dela med pisci, založniki,
tiskarji, knjigotržci, prevajalci in lektorji. Kajti, ugotavlja Chartier, av-
torji ne pišejo knjig: avtorji pišejo le besedila, ta pa v knjige spreminjajo
uredniki, založniki in tiskarji, do bralcev pa jim pomagajo knjigotržci.
Podobno ravnajo pri kulturnih študijih: televizijska sporočila ne
prihajajo neposredno od dogodkov h gledalcem. Oblikovanje teh spo-
ročil je določeno s komunikacijsko shemo enosmernega prenosa vizual-
nega gradiva iz centra k številnim pasivnim prejemnikom sporočil.8 Na-
dalje je tok prenosa določen z delitvijo dela med managerji, uredniki in
novinarji, s televizijsko programsko shemo ipd. Proizvajanje sporočil je,
skratka, materialno strukturirano: oblikovanje sporočil naj bi bilo po-
temtakem podrejeno komunikacijskemu dispozitivu, ki zajema tehnič-
na vprašanja televizijskih oddajnikov in sprejemnikov, delitve nalog med
redakcijami, televizijsko programsko shemo, diskurzivne stereotipe, ka-
kršni so vodenje oddaj, nagovarjanje gledalcev, vpeljava in povzemanje
drugih govorcev …
7 R. Chartier, Tekstna kritika in kulturna zgodovina: tekst in glas, XVI.–XVIII. stoletje, slov. prev. D.
B. Rotar, Monitor ISH 4 (2002), št. 1–4 (mi poudarjamo).
8 S. Hall, Encoding/Decoding in Television Discourse, v: Culture, Media, Language: Working Papers in
Cultural Studies, ur. S. Hall idr., London 1992.
ro so omehčale z zastavitvijo, da ima tudi kultura svojo materialno pod-
lago in zgodovino materialnih praks. Če naj bi bila kultura razceplje-
na na svojo »materialno produkcijo« in »ideološko sfero«, je torej lo-
gično, da v raziskovanje kulture vpeljemo poleg zgodovine idej, mentali-
tet, pojmov ipd. tudi njihove materialne produkcijske pogoje (zgodovi-
no tehnologij, izumov, materialov, materialnih nosilcev, način produk-
cije in družbeno delitev dela). Skratka, tudi v kulturni produkciji je tre-
ba proučevati vse faze produkcije, cirkulacije, distribucije in konsump-
cije. Izraz, ki se v tem smislu uporablja v kulturni zgodovini in v kultur-
nih študijih, je dispozitiv. Ta naj bi bil »matrica«, razporeditev vlog v ko-
munikacijski shemi, ki je določena s tehničnimi možnostmi in družbe-
no delitvijo dela. Roger Chartier, francoski zgodovinar knjige in branja,
polemizira s proučevalci, ki menijo, da lahko proučujejo besedila zunaj
materialnosti: »Zoper to ‘abstrakcijo’ teksta moramo opozoriti, da tudi
forme, s katerimi dajemo nekaj v branje ali v videnje, sodelujejo pri kon-
strukciji njihovega pomena. ‘Isti’ tekst, ki je fiksiran v črki, ni več ‘isti’,
če se spremenijo dispozitivi njegovega vpisa ali njegove komunikacije.«7
Kaj to pomeni? Ko proučujemo zgodovino knjige, se ne smemo ome-
jevati na ideje, ki jih te knjige prenašajo, in na njihove avtorje. Upošteva-
ti bi bilo treba tudi tehnike pisav, reprodukcije zapisov in dostopnost teh
del, upoštevati bi bilo treba družbeno delitev dela med pisci, založniki,
tiskarji, knjigotržci, prevajalci in lektorji. Kajti, ugotavlja Chartier, av-
torji ne pišejo knjig: avtorji pišejo le besedila, ta pa v knjige spreminjajo
uredniki, založniki in tiskarji, do bralcev pa jim pomagajo knjigotržci.
Podobno ravnajo pri kulturnih študijih: televizijska sporočila ne
prihajajo neposredno od dogodkov h gledalcem. Oblikovanje teh spo-
ročil je določeno s komunikacijsko shemo enosmernega prenosa vizual-
nega gradiva iz centra k številnim pasivnim prejemnikom sporočil.8 Na-
dalje je tok prenosa določen z delitvijo dela med managerji, uredniki in
novinarji, s televizijsko programsko shemo ipd. Proizvajanje sporočil je,
skratka, materialno strukturirano: oblikovanje sporočil naj bi bilo po-
temtakem podrejeno komunikacijskemu dispozitivu, ki zajema tehnič-
na vprašanja televizijskih oddajnikov in sprejemnikov, delitve nalog med
redakcijami, televizijsko programsko shemo, diskurzivne stereotipe, ka-
kršni so vodenje oddaj, nagovarjanje gledalcev, vpeljava in povzemanje
drugih govorcev …
7 R. Chartier, Tekstna kritika in kulturna zgodovina: tekst in glas, XVI.–XVIII. stoletje, slov. prev. D.
B. Rotar, Monitor ISH 4 (2002), št. 1–4 (mi poudarjamo).
8 S. Hall, Encoding/Decoding in Television Discourse, v: Culture, Media, Language: Working Papers in
Cultural Studies, ur. S. Hall idr., London 1992.
