Page 271 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 271
kulturni determinizem
ki se na njej dviga pravna in politična vrhnja stavba in ki ji ustrezajo določe-
ne oblike družbene zavesti. Način produkcije materialnega življenja določa
socialni, politični in duhovni proces življenja nasploh. Ne določa zavest lju-
di njihove biti, temveč narobe, njihova družbena bit določa njihovo zavest.4
Temu opisu družbe na določeni produkcijski stopnji pa Marx doda
še niz po diahroniji, ko prihaja do sprememb v ekonomski strukturi
družbe, ker produktivne sile prihajajo v nasprotje z obstoječimi produk-
cijskimi odnosi, ki se jih ljudje zavedo tudi v pravnih, političnih, religio-
znih, umetniških ali filozofskih, skratka, vseh ideoloških oblikah, v ka-
terih to nasprotje bojujejo. Če v vseh obdobjih način produkcije materi-
alnega življenja, se pravi, determinanta, določa, kateri pravni, religiozni,
politični register bo prevladujoč, pa na drugi strani register, ki prevzame
»glavno vlogo«, dominira nad drugimi registri kot tudi nad produkcijo
samo. V Kapitalu namreč Marx pravi: »Toliko je jasno, da srednji vek ni
mogel živeti od katolicizma in antični svet ne od politike. Nasprotno pa
nam način, kako so si pridobivali sredstva za življenje, pove, zakaj je tam
imela politika, a tu katolicizem glavno vlogo.«5
Nasprotniki si pogosto izkrivljajo stališča, da bi lažje potolkli drug
drugega, kar je strategija, ki je stara toliko kot retorika. Iz zgornjih pov-
zetkov Marxa je očitno, da so s podobno strategijo Stuart Hall in fran-
coski kulturni zgodovinarji popačili zgodovinski materializem v »eko-
nomski determinizem«, po katerem naj bi bila kulturna sfera »ekspre-
sivna kavzalnost«, se pravi, zrcalna podoba produkcijskih odnosov, ki
naj bi rabila za reprodukcijo produkcijskih odnosov. Engels je zdavnaj v
pismu Josephu Blochu takole pojasnil taka izkrivljanja:
Po materialističnem razumevanju zgodovine je zadnji določujoči element v
zgodovini produkcija in reprodukcija dejanskega življenja. Ne Marx ne jaz
nisva nikoli trdila kaj drugega. Če pa nekdo poskuša trditev obrniti na gla-
vo, da je ekonomska razsežnost edini določujoči element, spreminja to trdi-
tev v abstraktno, absurdno.6
Prek poenostavljene kritike »ekonomskega determinizma« so fran-
coska kulturna zgodovina in britanski kulturni študiji vendarle proizve-
dli zanimiv in ploden raziskovalni preboj. Zgodovinski materializem so
vzele dobesedno in ga kot takega prenesle v proučevanje kulture. Opo-
zicijo med materialno produkcijsko sfero in nematerialno ideološko sfe-
4 K. Marx, Prispevek h kritiki politične ekonomije, slov. prev. M. Rupel, v: K. Marx, F. Engels, Izbrana
dela IV, 105.
5 K. Marx, Kapital I, slov. prev. S. Krašovec idr., Ljubljana 1961, 95 op. 33.
6 Pismo, objavljeno prvič v Der sozialistische Akademiker (Berlin, 1. 10. 1895), http://www.marxists.
org/archive/marx/works/1890/letters/90_09_21.htm.
ki se na njej dviga pravna in politična vrhnja stavba in ki ji ustrezajo določe-
ne oblike družbene zavesti. Način produkcije materialnega življenja določa
socialni, politični in duhovni proces življenja nasploh. Ne določa zavest lju-
di njihove biti, temveč narobe, njihova družbena bit določa njihovo zavest.4
Temu opisu družbe na določeni produkcijski stopnji pa Marx doda
še niz po diahroniji, ko prihaja do sprememb v ekonomski strukturi
družbe, ker produktivne sile prihajajo v nasprotje z obstoječimi produk-
cijskimi odnosi, ki se jih ljudje zavedo tudi v pravnih, političnih, religio-
znih, umetniških ali filozofskih, skratka, vseh ideoloških oblikah, v ka-
terih to nasprotje bojujejo. Če v vseh obdobjih način produkcije materi-
alnega življenja, se pravi, determinanta, določa, kateri pravni, religiozni,
politični register bo prevladujoč, pa na drugi strani register, ki prevzame
»glavno vlogo«, dominira nad drugimi registri kot tudi nad produkcijo
samo. V Kapitalu namreč Marx pravi: »Toliko je jasno, da srednji vek ni
mogel živeti od katolicizma in antični svet ne od politike. Nasprotno pa
nam način, kako so si pridobivali sredstva za življenje, pove, zakaj je tam
imela politika, a tu katolicizem glavno vlogo.«5
Nasprotniki si pogosto izkrivljajo stališča, da bi lažje potolkli drug
drugega, kar je strategija, ki je stara toliko kot retorika. Iz zgornjih pov-
zetkov Marxa je očitno, da so s podobno strategijo Stuart Hall in fran-
coski kulturni zgodovinarji popačili zgodovinski materializem v »eko-
nomski determinizem«, po katerem naj bi bila kulturna sfera »ekspre-
sivna kavzalnost«, se pravi, zrcalna podoba produkcijskih odnosov, ki
naj bi rabila za reprodukcijo produkcijskih odnosov. Engels je zdavnaj v
pismu Josephu Blochu takole pojasnil taka izkrivljanja:
Po materialističnem razumevanju zgodovine je zadnji določujoči element v
zgodovini produkcija in reprodukcija dejanskega življenja. Ne Marx ne jaz
nisva nikoli trdila kaj drugega. Če pa nekdo poskuša trditev obrniti na gla-
vo, da je ekonomska razsežnost edini določujoči element, spreminja to trdi-
tev v abstraktno, absurdno.6
Prek poenostavljene kritike »ekonomskega determinizma« so fran-
coska kulturna zgodovina in britanski kulturni študiji vendarle proizve-
dli zanimiv in ploden raziskovalni preboj. Zgodovinski materializem so
vzele dobesedno in ga kot takega prenesle v proučevanje kulture. Opo-
zicijo med materialno produkcijsko sfero in nematerialno ideološko sfe-
4 K. Marx, Prispevek h kritiki politične ekonomije, slov. prev. M. Rupel, v: K. Marx, F. Engels, Izbrana
dela IV, 105.
5 K. Marx, Kapital I, slov. prev. S. Krašovec idr., Ljubljana 1961, 95 op. 33.
6 Pismo, objavljeno prvič v Der sozialistische Akademiker (Berlin, 1. 10. 1895), http://www.marxists.
org/archive/marx/works/1890/letters/90_09_21.htm.
