Page 270 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 270
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
delu’ produkcije in stvari, sladkorni posip na torti iz materialnega sveta.
Beseda je zdaj ‘materialna’ kakor svet.2
Podobni ugovori so pričakali francoskega zgodovinarja Pierra Chau-
nuja, ki si je povečano zanimanje francoskih zgodovinarjev za kulturo
zamislil kot proučevanje »tretjega nadstropja družbe«, se pravi, prouče-
vanje kulture po ekonomski in socialni zgodovini, zaradi česar so se usu-
li nanj pikri ugovori, da kulturna zgodovina ni kremna tortica po hran-
ljivem obedu.3 Predpostavka naj bi torej bila, da proučevanje kulture ni
sladkorni posip ali kremna tortica po ekonomski in socialni zgodovini
kot del projekta »totalne zgodovine«, saj kulturna zgodovina bistveno
spodbija predpostavke zgodovinopisja, ki stojijo za projektom »totalne
zgodovine«. Metafori naj bi smešili »ekonomski determinizem«, kon-
cept družbenega razreda, kvantifikativne metode in statistično obdela-
vo podatkov, pozornost do podatkov s področja demografije, industrije,
kmetijstva ipd. Kulturni zgodovinarji so se upirali Braudelu, Britanci pa
zgodovinskemu materializmu.
Z današnjega gledišča njihovo početje vzbuja primero s Schlieman-
novim iskanjem Troje. Schliemannu je uspelo najti pravi kraj, kjer je sta-
la Homerjeva Troja, vendar je v raziskovalni ihti, z mislimi pri zakla-
du, kopal pregloboko in ostanke prave Homerjeve Troje zavrgel skupaj
z ostanki poznejših naselij. Podobno so raziskovalci »kulturne zgodovi-
ne« ali »kulturnih študijev«, kot bomo poskušali pokazati, v ihti pro-
ti »ekonomskemu determinizmu«, »reificiranim« konceptom družbe-
nih razredov in nomotetičnosti družbenih ved, se pravi, proti znanstve-
nemu prijemu kvantificiranja in obdelovanja podatkov s področja demo-
grafije, industrije, kmetijstva, kulturne produkcije in okolja, šli predaleč
in zavrgli refleksivni potencial njihove kritike.
Najprej pa si obnovimo že znane misli iz zgodovinskega materia-
lizma, na katere se je oprla njihova kritika, predvsem na razna mesta iz
Marxovih spisov. Z napovedno iztočnico »splošni rezultat, do katerega
sem prišel«, Marx v »Prispevku h kritiki politične ekonomije« vpelje
umevanje družbe kot bipolarne strukture:
/V/ družbeni produkciji svojega življenja stopajo ljudje v določene, nujne,
od njihove volje neodvisne odnose – v produkcijske odnose, ki ustrezajo do-
ločeni razvojni stopnji njihovih materialnih produktivnih sil. Celota teh pro-
dukcijskih odnosov sestavlja ekonomsko strukturo družbe, realno osnovo,
2 S. Hall, The Meaning of New Times, v: New Times, ur. S. Hall, M. Jacques, London 1990 /1989/.
3 Gl. pogovor med Pierrom Bourdieujem, Rogerjem Chartierjem in Robertom Darntonom: Dialo-
gue à propos de l’histoire culturelle, Actes de la recherche en sciences sociales 59 (1985); in C. Ginzburg,
Microhistory, Critical Inquiry 20 (1993), 17–18.
delu’ produkcije in stvari, sladkorni posip na torti iz materialnega sveta.
Beseda je zdaj ‘materialna’ kakor svet.2
Podobni ugovori so pričakali francoskega zgodovinarja Pierra Chau-
nuja, ki si je povečano zanimanje francoskih zgodovinarjev za kulturo
zamislil kot proučevanje »tretjega nadstropja družbe«, se pravi, prouče-
vanje kulture po ekonomski in socialni zgodovini, zaradi česar so se usu-
li nanj pikri ugovori, da kulturna zgodovina ni kremna tortica po hran-
ljivem obedu.3 Predpostavka naj bi torej bila, da proučevanje kulture ni
sladkorni posip ali kremna tortica po ekonomski in socialni zgodovini
kot del projekta »totalne zgodovine«, saj kulturna zgodovina bistveno
spodbija predpostavke zgodovinopisja, ki stojijo za projektom »totalne
zgodovine«. Metafori naj bi smešili »ekonomski determinizem«, kon-
cept družbenega razreda, kvantifikativne metode in statistično obdela-
vo podatkov, pozornost do podatkov s področja demografije, industrije,
kmetijstva ipd. Kulturni zgodovinarji so se upirali Braudelu, Britanci pa
zgodovinskemu materializmu.
Z današnjega gledišča njihovo početje vzbuja primero s Schlieman-
novim iskanjem Troje. Schliemannu je uspelo najti pravi kraj, kjer je sta-
la Homerjeva Troja, vendar je v raziskovalni ihti, z mislimi pri zakla-
du, kopal pregloboko in ostanke prave Homerjeve Troje zavrgel skupaj
z ostanki poznejših naselij. Podobno so raziskovalci »kulturne zgodovi-
ne« ali »kulturnih študijev«, kot bomo poskušali pokazati, v ihti pro-
ti »ekonomskemu determinizmu«, »reificiranim« konceptom družbe-
nih razredov in nomotetičnosti družbenih ved, se pravi, proti znanstve-
nemu prijemu kvantificiranja in obdelovanja podatkov s področja demo-
grafije, industrije, kmetijstva, kulturne produkcije in okolja, šli predaleč
in zavrgli refleksivni potencial njihove kritike.
Najprej pa si obnovimo že znane misli iz zgodovinskega materia-
lizma, na katere se je oprla njihova kritika, predvsem na razna mesta iz
Marxovih spisov. Z napovedno iztočnico »splošni rezultat, do katerega
sem prišel«, Marx v »Prispevku h kritiki politične ekonomije« vpelje
umevanje družbe kot bipolarne strukture:
/V/ družbeni produkciji svojega življenja stopajo ljudje v določene, nujne,
od njihove volje neodvisne odnose – v produkcijske odnose, ki ustrezajo do-
ločeni razvojni stopnji njihovih materialnih produktivnih sil. Celota teh pro-
dukcijskih odnosov sestavlja ekonomsko strukturo družbe, realno osnovo,
2 S. Hall, The Meaning of New Times, v: New Times, ur. S. Hall, M. Jacques, London 1990 /1989/.
3 Gl. pogovor med Pierrom Bourdieujem, Rogerjem Chartierjem in Robertom Darntonom: Dialo-
gue à propos de l’histoire culturelle, Actes de la recherche en sciences sociales 59 (1985); in C. Ginzburg,
Microhistory, Critical Inquiry 20 (1993), 17–18.
