Page 262 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 262
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Če identitetno strategijo opišemo s stališča interpelacije, ki jo izvr-
šuje, dobimo tole sliko: identitetna strategija se sklicuje na neko univer-
zalistično in zato po definiciji »nadrejeno« ideološko matrico, katere
»subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve« ima prav tako univerzalno
veljavo – in s katerim se potemtakem lahko identificira, in se mora iden-
tificirati, vsakdo kot abstrakten individuum, kot »človek«. Brezpogoj-
nost identifikacije s subjektom, pripisanim univerzalističnemu ideolo-
škemu ozadju, izhaja iz univerzalistične narave tega ozadja samega. Kot
»človek« je vsak individuum že a priori brezpogojno identificiran s »su-
bjektom, za katerega se predpostavlja, da ve« univerzalistične ideologi-
je (človekovih pravic). Ta ideologija se potemtakem vsiljuje brezpogojno
– in zato tudi brezpogojno velja za vsak ideološki aparat. Natančneje in
pomembno: za vsak ideološki aparat, ki mu je mogoče pripisati sposob-
nost, da se »uskladi« z univerzalnim ideološkim ozadjem, da se (pozor:
pravzaprav z aplikacijo »identitetne strategije«!) »izpelje iz« univerza-
lističnega ozadja.39
Identitetna strategija vpeljuje nesimetričnost med občevalca: njen
izvrševalec zahteva »priznanje« od svojega naslovljenca. »Priznanje«
resda po svoje tudi »izsiljuje«, saj se sklicuje na ideološko (univerzali-
stično) ozadje, ki ga naslovljenec tako rekoč »mora« sprejeti. A vseeno
mora »priznanje« – se pravi: priznanje, da je sklicevanje na univerzali-
stični topos v tem konkretnem primeru upravičeno – priti od naslovljenca
identitetne strategije.
Ta »nesimetričnost«, natančneje, neenakost lahko postane po-
membna, če ima naslovljenec privilegiran dostop do identifikacije s »su-
bjektom, za katerega se predpostavlja, da ve« univerzalistične ideologije
– ali če mu izvrševalec identitetne strategije ta privilegij pripisuje. To pa
se zgodi malone vsakokrat, kadar se izvrševalec zateče k identitetni stra-
tegiji: saj se zmerom obrne na nekega konkretnega ogovorjenca, naslo-
dično sankcijo za dejanske procese družbene reprodukcije, ki že potekajo v identitetnem občestvu;
2. nadalje pa so identitetne strategije tudi strategije gospostva »navzven«: ker zahtevajo »sankcijo«
za reprodukcijo identitetnega občestva (in njegovih obstoječih neenakosti) od neke »višje« instan-
ce, postavljajo identitetno občestvo, kakor ga zastopa njegova vladajoča skupina ali koalicija, v odvisnost
od te »nadrejene« zunanje instance. Zato so danes identitetne strategije značilne za ideološke ma-
nevre »kompradorskih« vladajočih koalicij – tj. vladajočih razredov in razrednih koalicij, ki svojo
vladavino opirajo na zunanje instance – tako v ideološki razsežnosti kakor tudi v represivni razsežnosti.
39 Posledice te ideološke konstelacije so očitne: za »omikane« (in pravzaprav: dopustne) lahko velja-
jo, denimo, samo tiste interpretacije islama, ki jih je mogoče »uskladiti z« univerzalističnim ideo-
loškim horizontom (človekovih pravic), jih »izpeljati iz« njega. In narobe: še tako eksotične rešitve
(denimo, volitve v državni svet Republike Slovenije) lahko veljajo za »omikane« in dopustne, če jih
je mogoče uskladiti z univerzalističnim ideološkim horizontom, če jih je mogoče hipotetično izpe-
ljati iz tega horizonta.
Če identitetno strategijo opišemo s stališča interpelacije, ki jo izvr-
šuje, dobimo tole sliko: identitetna strategija se sklicuje na neko univer-
zalistično in zato po definiciji »nadrejeno« ideološko matrico, katere
»subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve« ima prav tako univerzalno
veljavo – in s katerim se potemtakem lahko identificira, in se mora iden-
tificirati, vsakdo kot abstrakten individuum, kot »človek«. Brezpogoj-
nost identifikacije s subjektom, pripisanim univerzalističnemu ideolo-
škemu ozadju, izhaja iz univerzalistične narave tega ozadja samega. Kot
»človek« je vsak individuum že a priori brezpogojno identificiran s »su-
bjektom, za katerega se predpostavlja, da ve« univerzalistične ideologi-
je (človekovih pravic). Ta ideologija se potemtakem vsiljuje brezpogojno
– in zato tudi brezpogojno velja za vsak ideološki aparat. Natančneje in
pomembno: za vsak ideološki aparat, ki mu je mogoče pripisati sposob-
nost, da se »uskladi« z univerzalnim ideološkim ozadjem, da se (pozor:
pravzaprav z aplikacijo »identitetne strategije«!) »izpelje iz« univerza-
lističnega ozadja.39
Identitetna strategija vpeljuje nesimetričnost med občevalca: njen
izvrševalec zahteva »priznanje« od svojega naslovljenca. »Priznanje«
resda po svoje tudi »izsiljuje«, saj se sklicuje na ideološko (univerzali-
stično) ozadje, ki ga naslovljenec tako rekoč »mora« sprejeti. A vseeno
mora »priznanje« – se pravi: priznanje, da je sklicevanje na univerzali-
stični topos v tem konkretnem primeru upravičeno – priti od naslovljenca
identitetne strategije.
Ta »nesimetričnost«, natančneje, neenakost lahko postane po-
membna, če ima naslovljenec privilegiran dostop do identifikacije s »su-
bjektom, za katerega se predpostavlja, da ve« univerzalistične ideologije
– ali če mu izvrševalec identitetne strategije ta privilegij pripisuje. To pa
se zgodi malone vsakokrat, kadar se izvrševalec zateče k identitetni stra-
tegiji: saj se zmerom obrne na nekega konkretnega ogovorjenca, naslo-
dično sankcijo za dejanske procese družbene reprodukcije, ki že potekajo v identitetnem občestvu;
2. nadalje pa so identitetne strategije tudi strategije gospostva »navzven«: ker zahtevajo »sankcijo«
za reprodukcijo identitetnega občestva (in njegovih obstoječih neenakosti) od neke »višje« instan-
ce, postavljajo identitetno občestvo, kakor ga zastopa njegova vladajoča skupina ali koalicija, v odvisnost
od te »nadrejene« zunanje instance. Zato so danes identitetne strategije značilne za ideološke ma-
nevre »kompradorskih« vladajočih koalicij – tj. vladajočih razredov in razrednih koalicij, ki svojo
vladavino opirajo na zunanje instance – tako v ideološki razsežnosti kakor tudi v represivni razsežnosti.
39 Posledice te ideološke konstelacije so očitne: za »omikane« (in pravzaprav: dopustne) lahko velja-
jo, denimo, samo tiste interpretacije islama, ki jih je mogoče »uskladiti z« univerzalističnim ideo-
loškim horizontom (človekovih pravic), jih »izpeljati iz« njega. In narobe: še tako eksotične rešitve
(denimo, volitve v državni svet Republike Slovenije) lahko veljajo za »omikane« in dopustne, če jih
je mogoče uskladiti z univerzalističnim ideološkim horizontom, če jih je mogoče hipotetično izpe-
ljati iz tega horizonta.
