Page 257 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 257
ividualistična paradigma in diskurzivne strategije
T [P J Q] T [P’ J Q’]
Argument:
T & Mak. drž. je P
Sklep: Torej: M. drž. je Q
T’ & mi smo P’
Torej: mi smo Q’
“neizrečljive operacije”
Identitetna strategija, smo rekli, likvidira sámo možnost »dileme«:
je torej strategija monologizacije javnega diskurza – je ideološka strategi-
ja gospostva, je strategija, ki ne le »utiša« drugačne glasove, temveč jim
odvzame sámo možnost, da bi se oglasili. Identitetna strategija struktur-
no likvidira možnost polifonije.33 Zato bomo socializacijo v identitetno
skupino povzeli s temle obrazcem:
UČINEK: – Če nočeš imeti dilem, se vprašaj, kje ti kdo krši kakšno pravico; potem
niti pri izvrševanju pravic ne boš imel dilem, za povrh boš dobil pa še identiteto. –
Identitetna strategija: zgled II
Zahvaljujem se gospodu ministru, da je prišel na naš mračni Balkan.34
33 Zgled za to je, denimo, propaganda slovenske vlade in, širše, strankarskega establišmenta za vstop
Slovenije v zvezo Nato: v osnovi je ta propaganda zatrjevala, da »je Nato edina alternativa«. Diskurz
političnega razreda je torej v Sloveniji poskušal konstituirati identitetno občestvo. Nasploh menim, da
iz tukajšnjega razpravljanja izhaja, da so tisto, čemur v konceptualni zadregi pravimo »novi naciona-
lizmi«, pravzaprav identitetne strategije – domnevni »novi narodi« (ki so vsi po vrsti nastali na kraju
nekdanjih solidnih tradicionalnih narodov iz 19. stoletja) pa identitetna občestva. Grozote domnev-
nega »novega nacionalizma«, po naše: identitetnih občestev, niso recidivi neizpete preteklosti, niso
arhaizmi zamrznjenih obstrancev – temveč pripadajo sedanjemu trenutku »neoliberalne globaliza-
cije« in so v njej edinole možni. Sedanja situacija vseeno ni tako zelo enodimenzionalna, kakor jo tu
nemara opisujemo: oscilira namreč vsaj med koordinatama ideologije »človekovih pravic« (katere
hegemonijo tu ves čas predpostavljamo) in ideologije »spopada civilizacij«, se pravi, ideologije per-
manentne vojne med »civiliziranim svetom« in »malopridnim svetom«. Ali sta to le dve strani ne-
oliberalizma ali pa je sedanja permanentna svetovna vojna (»proti terorizmu«) kvalitativna novota,
pa bomo morali še dognati.
34 Franjo Tuđman na skupni konferenci za občila s francoskim zunanjim ministrom Alainom Ju-
ppéjem, 10. 2. 1994; hrvaška televizija. Nekateri so moji analizi ugovarjali, češ da bi izjava lahko bila
T [P J Q] T [P’ J Q’]
Argument:
T & Mak. drž. je P
Sklep: Torej: M. drž. je Q
T’ & mi smo P’
Torej: mi smo Q’
“neizrečljive operacije”
Identitetna strategija, smo rekli, likvidira sámo možnost »dileme«:
je torej strategija monologizacije javnega diskurza – je ideološka strategi-
ja gospostva, je strategija, ki ne le »utiša« drugačne glasove, temveč jim
odvzame sámo možnost, da bi se oglasili. Identitetna strategija struktur-
no likvidira možnost polifonije.33 Zato bomo socializacijo v identitetno
skupino povzeli s temle obrazcem:
UČINEK: – Če nočeš imeti dilem, se vprašaj, kje ti kdo krši kakšno pravico; potem
niti pri izvrševanju pravic ne boš imel dilem, za povrh boš dobil pa še identiteto. –
Identitetna strategija: zgled II
Zahvaljujem se gospodu ministru, da je prišel na naš mračni Balkan.34
33 Zgled za to je, denimo, propaganda slovenske vlade in, širše, strankarskega establišmenta za vstop
Slovenije v zvezo Nato: v osnovi je ta propaganda zatrjevala, da »je Nato edina alternativa«. Diskurz
političnega razreda je torej v Sloveniji poskušal konstituirati identitetno občestvo. Nasploh menim, da
iz tukajšnjega razpravljanja izhaja, da so tisto, čemur v konceptualni zadregi pravimo »novi naciona-
lizmi«, pravzaprav identitetne strategije – domnevni »novi narodi« (ki so vsi po vrsti nastali na kraju
nekdanjih solidnih tradicionalnih narodov iz 19. stoletja) pa identitetna občestva. Grozote domnev-
nega »novega nacionalizma«, po naše: identitetnih občestev, niso recidivi neizpete preteklosti, niso
arhaizmi zamrznjenih obstrancev – temveč pripadajo sedanjemu trenutku »neoliberalne globaliza-
cije« in so v njej edinole možni. Sedanja situacija vseeno ni tako zelo enodimenzionalna, kakor jo tu
nemara opisujemo: oscilira namreč vsaj med koordinatama ideologije »človekovih pravic« (katere
hegemonijo tu ves čas predpostavljamo) in ideologije »spopada civilizacij«, se pravi, ideologije per-
manentne vojne med »civiliziranim svetom« in »malopridnim svetom«. Ali sta to le dve strani ne-
oliberalizma ali pa je sedanja permanentna svetovna vojna (»proti terorizmu«) kvalitativna novota,
pa bomo morali še dognati.
34 Franjo Tuđman na skupni konferenci za občila s francoskim zunanjim ministrom Alainom Ju-
ppéjem, 10. 2. 1994; hrvaška televizija. Nekateri so moji analizi ugovarjali, češ da bi izjava lahko bila
