Page 259 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19

individualistična paradigma in diskurzivne strategije 

perativnosti ali s pomočjo t. i. »interpretacijske širokosrčnosti«.35 Lah-

ko pa bi nemara rekli, da takšne »širokosrčnosti« individuum ni sposo-

ben, kadar »komunicira sam s seboj«, torej prav tedaj, »kadar je v di-

lemi«. Identifikacija s »subjektom, za katerega se predpostavlja, da ve«

nacionalne ničte institucije individuu priskrbi tisto višjo identiteto, iz ka-

tere je individuum sposoben »racionalno« formulirati dileme, v katere

ga postavlja življenje, in iz katere se je individuum potemtakem sposo-

ben tudi »racionalno odločati« v takšnih življenjskih dilemah. Indivi-

duum, ki živi pod nacionalno ničto institucijo, je potemtakem od »na-
cije« življenjsko odvisen.36

Medtem ko je:

1. pri monarhični avtoriteti odločitvena ideološka instanca (»su-

bjekt, za katerega se predpostavlja, da ve«) povsem zunanja glede na in-

dividualno nemogočo dilemo in se dilema načelno postavi ne glede na

instanco avtoritete;

2. pri naciji kot ničti instituciji odločitvena instanca zunanja (in celo

heterogena, celo »nepertinentna«) glede na ideološke »programe«, ki

se v njenem okrilju soočajo; in hkrati notranja soočenju samemu, sami

konfrontaciji med posameznimi ideološkimi programi (ker ničta insti-

35 Zaradi »interpretacijske širokosrčnosti« občevalke in občevalci vselej domnevajo, da so izjave nji-
hovih partnerk in partnerjev smiselne, tudi če jih ne razumejo. Ker so pri interpretaciji »širokosrč-
ni«, domnevajo, da izjav ne razumejo, ker je njihov interpretacijski postopek preveč »ozkosrčen«
– in iščejo načine, kako naj »naredijo« izjavo smiselno. Navadno to pomeni, da poskušajo najti
»kontekst« ali »ozadje«, v katerem ali na katerem izjava postane »smiselna«.

36 Navadno sicer usmerjajo pozornost na občestvene blagre nacionalne konstitucije: ta naj bi omogo-
čala »racionalno deliberacijo« med svobodnimi in enakimi individui. K temu politološkemu pogledu
le dve pripombi: 1. Tudi če bi politološka interpretacija nacije veljala v vsej naivnosti, kakor je mišlje-
na, moramo najprej pojasniti, zakaj in kako individui »pristanejo na« takšno (nacionalno) konstitu-
cijo; pojasniti moramo sloviti »konsenz«, ki ga politološke interpretacije tako ali drugače, a vselej,
predpostavljajo pred morebitnimi mnenjskimi spopadi in »racionalno deliberacijo« med različnimi
mnenji; pojasniti moramo »sporazum« pred vsakim morebitnim sporazumevanjem, tisti iritantni
»kontrakt pred družbenim kontraktom«, kontrakt, katerega nujnost, katerega logično insistenco je
lucidno opazil že Rousseau (prim. Althusserjevo branje Rousseaujeve družbene pogodbe v: »Sur le
‘Contrat social’«, v: isti, Solitude de Machiavel, Pariz 1998). Rešitev, ki jo predlagam, obide paralogiz-
me »kontrakta pred kontraktom«, saj pokaže, da se z nacionalno konstitucijo konstituirajo prav ti-
sti »svobodni in enaki«, torej osamljeni individui, ki so agenti raznih deliberacij, racionalnih ali nera-
cionalnih. 2. »Racionalno deliberacijo« v politološkem pomenu omogoča konstitucija avtonomne
politične sfere; ta je čisto zadosti, kar zadeva politološko demokracijo in racionalnost; nacija pa, prav
narobe, po naši tukajšnji koncepciji omogoča mirno in produktivno sožitje med avtonomno politično
sfero enakih in svobodnih ter vsemi drugimi »sferami«, v katerih prav ti individui niso ne enaki ne
svobodni in tudi nimajo ne možnosti ne interesa, da bi kaj dosti deliberirali – svobodno ali prisilno.
Ali če se izrazimo v sicer ideološkem izrazju »države in civilne družbe«: v naciji res lahko vidimo na-
čin strukturiranja civilne družbe, ki »ustreza« nacionalni državi – a hkrati je nacija tudi vrsta druž-
bene kohezije, ki omogoča, da civilna družba lahko »prenaša« nacionalno državo, kohezije, ki naci-
onalno državo naredi za »znosno« civilni družbi.