Page 263 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 263
individualistična paradigma in diskurzivne strategije
vljenca – ta pa lahko iz tega sicer trivialnega in v svoji splošnosti nujnega
dejstva (saj se občevalec pač mora obrniti na nekoga) izpelje superioren
položaj: saj lahko iz tega, da se izvrševalec identitetne strategije obrača
nanj, izpelje podmeno, da se izvrševalec obrača prav nanj in ne na koga
drugega – prav nanj ravno zato, ker naj bi imel »privilegiran« dostop do
univerzalističnega ideološkega ozadja.40
Če je pri avtentičnih univerzalističnih ideologijah ta zasuk zgolj
mogoč, a ne nujen, je pri quasi-univerzalističnih ideologemih prav lah-
ko kar neizbežen. Quasi-univerzalistične so, denimo, razne »geo-poli-
tične« ideologije, o katerih ni mogoče »razpravljati«, saj jih je mogoče
le ali sprejeti ali zavreči. Ker so te ideologije »klasifikacije«, so močno
priročne in hkrati zahrbtne.
Spodnja izjava je zgled za »dilemo«, ki »ni mogoča«, a iz drugač-
nih razlogov kakor dosedanje »nemogoče dileme«. Ta dilema ni več
»nemogoča izbira« med dvema hierarhično enkovrednima možnostma
(»ideološkima ozadjema«, »ideološkima programoma«), ki bi jo lahko
»razrešili« (kakor pri monarhični avtoriteti) ali vsaj »racionalno for-
mulirali« (kakor pri naciji) s tem, da bi se zatekli po pomoč k nadreje-
ni ideološki instanci. Vendar je tem poprejšnjim (monarhičnim in na-
cionalnim) paradigmam podobna po tem, da ohranja dilematično for-
mo. Hkrati pa vseeno sodi k »identitetnim strategijam«, saj v njej delu-
jeta samo dve instanci – (quasi-)univerzalistična instanca na kraju pred-
postavljenega »konsenzualnega« toposa (pripisanega »subjektu, za kate-
rega se predpostavlja, da ve«) in njena aktualizacija na način »mi«-obra-
ta. Kot kombinacija »dilematične« forme in mehanizma, ki teče le na
opozicijo »univerzalno-partikularno« in ki je strukturiran kot (»hipo-
hondrični«) »mi«-obrat, ta posebna vrsta identitetne strategije pelje v
dilemo, ki ni toliko »nemogoča«, kolikor je psevdo-dilema, lažna dile-
ma. Pri poprejšnjih »dilemah« je ne-možnost odločitve od individua
zahtevala, da se zateče po pomoč k neki tretji ideologiji, ki je delovala kot
»nadrejena« ali hegemona ideologija. Tu je dilema samo zato, da se po-
kaže, da ni dileme. Pri identitetnih strategijah se je »mi«-govorec skli-
ceval na univerzalistično ideologijo, da bi uveljavil svojo »pravico« in s
tem tudi »pravico« do racionalne deliberacije, do odločanja v dilemah.
Tu se od individua zahteva, da se odloči v dilemi, v kateri je en člen par-
40 Ta manever je redno izvrševala Evropska unija, kadar je ocenjevala kandidatke za pridružitev; po-
sebna aroganca je bila, denimo, v ocenjevanju »napredka k demokratičnim institucijam« – kakor da
ne bi do zadnjega demokratskega upora prišlo prav v nekdanjih »socialističnih« deželah – in kakor
da ne bi bila prav vpeljava modela strankarske demokracije (»zahodnoevropskega« modela) način,
kako so zatolkli svetovnosistemske potenciale vzhodnih uporov.
vljenca – ta pa lahko iz tega sicer trivialnega in v svoji splošnosti nujnega
dejstva (saj se občevalec pač mora obrniti na nekoga) izpelje superioren
položaj: saj lahko iz tega, da se izvrševalec identitetne strategije obrača
nanj, izpelje podmeno, da se izvrševalec obrača prav nanj in ne na koga
drugega – prav nanj ravno zato, ker naj bi imel »privilegiran« dostop do
univerzalističnega ideološkega ozadja.40
Če je pri avtentičnih univerzalističnih ideologijah ta zasuk zgolj
mogoč, a ne nujen, je pri quasi-univerzalističnih ideologemih prav lah-
ko kar neizbežen. Quasi-univerzalistične so, denimo, razne »geo-poli-
tične« ideologije, o katerih ni mogoče »razpravljati«, saj jih je mogoče
le ali sprejeti ali zavreči. Ker so te ideologije »klasifikacije«, so močno
priročne in hkrati zahrbtne.
Spodnja izjava je zgled za »dilemo«, ki »ni mogoča«, a iz drugač-
nih razlogov kakor dosedanje »nemogoče dileme«. Ta dilema ni več
»nemogoča izbira« med dvema hierarhično enkovrednima možnostma
(»ideološkima ozadjema«, »ideološkima programoma«), ki bi jo lahko
»razrešili« (kakor pri monarhični avtoriteti) ali vsaj »racionalno for-
mulirali« (kakor pri naciji) s tem, da bi se zatekli po pomoč k nadreje-
ni ideološki instanci. Vendar je tem poprejšnjim (monarhičnim in na-
cionalnim) paradigmam podobna po tem, da ohranja dilematično for-
mo. Hkrati pa vseeno sodi k »identitetnim strategijam«, saj v njej delu-
jeta samo dve instanci – (quasi-)univerzalistična instanca na kraju pred-
postavljenega »konsenzualnega« toposa (pripisanega »subjektu, za kate-
rega se predpostavlja, da ve«) in njena aktualizacija na način »mi«-obra-
ta. Kot kombinacija »dilematične« forme in mehanizma, ki teče le na
opozicijo »univerzalno-partikularno« in ki je strukturiran kot (»hipo-
hondrični«) »mi«-obrat, ta posebna vrsta identitetne strategije pelje v
dilemo, ki ni toliko »nemogoča«, kolikor je psevdo-dilema, lažna dile-
ma. Pri poprejšnjih »dilemah« je ne-možnost odločitve od individua
zahtevala, da se zateče po pomoč k neki tretji ideologiji, ki je delovala kot
»nadrejena« ali hegemona ideologija. Tu je dilema samo zato, da se po-
kaže, da ni dileme. Pri identitetnih strategijah se je »mi«-govorec skli-
ceval na univerzalistično ideologijo, da bi uveljavil svojo »pravico« in s
tem tudi »pravico« do racionalne deliberacije, do odločanja v dilemah.
Tu se od individua zahteva, da se odloči v dilemi, v kateri je en člen par-
40 Ta manever je redno izvrševala Evropska unija, kadar je ocenjevala kandidatke za pridružitev; po-
sebna aroganca je bila, denimo, v ocenjevanju »napredka k demokratičnim institucijam« – kakor da
ne bi do zadnjega demokratskega upora prišlo prav v nekdanjih »socialističnih« deželah – in kakor
da ne bi bila prav vpeljava modela strankarske demokracije (»zahodnoevropskega« modela) način,
kako so zatolkli svetovnosistemske potenciale vzhodnih uporov.
