Page 260 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 260
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
tucija omogoča to soočanje v njegovi »racionalnosti« in v njegovi »sta-
bilnosti« – saj ponuja stalni referenčni horizont za vse udeležence in vse
ideologije);
– pa je, prav narobe,
3. pri identitetni strategiji odnos med »odločitveno instanco« in
njenim »subjektom, za katerega se predpostavlja, da ve« notranji – ozi-
roma se kot notranji vzpostavlja s »hipohondričnim obratom«.
Pojasnimo to posebnost identitetne strategije! Identitetna strategi-
ja, smo rekli, ne izhaja iz dileme, kakor izhajata iz dileme monarhična ali
nacionalna strategija. Iz česa potem izhaja? Izhaja iz potrebe po »prizna-
nju«: priznanje v tem primeru konkretno pomeni, da se nekemu »mi«
prizna, da mu je v okviru neke univerzalistične ideologije kratena ta ali
ona pravica – in da temu »mi« ta pravica pripada – pripada kot nekaj,
kar je nujno za preživetje tega »mi«. Ta zahteva, ki jo vsebuje identitetna
strategija, ima dve predpostavki: na eni strani predpostavlja, da »mi« že
obstaja in da je zato lahko upravičen do teh ali onih »pravic«; na dru-
gi strani predpostavlja, da »mi« ne more obstajati, če mu ne ne prizna-
jo pravic, ki mu gredo.
Torej:
a) Identitetni obrat na eni strani predpostavlja, da »mi« že obstaja:
abstrahira od njegove konstitucije; ideološke mehanizme in prakse, skoz
katere se ta »mi« konstituira, relegira na področje – če se izrazimo v be-
sedišču univerzalistične ideologije – »individualnih lastnosti« (ki niso
in ne smejo biti podlaga za diskriminacijo pri uveljavljanju univerzalnih
»pravic«). S tem se identitetna strategija že vnaprej postavlja v obzorje ti-
stega tipa družbenosti, kjer so mehanizmi individualne identitete isti ka-
kor mehanizmi kohezije občestva. Z značilno ideološko gesto se vnaprej
sklicuje na tisto, kar vnazaj vzpostavlja. Hkrati predpostavlja, da se druž-
beno občestvo poraja iz individualnih potez, ki pravno niso pertinentne;
te poteze so na eni strani »individualne okoliščine«, na drugi pa vsee-
no tvorijo družbeno vez, so mehanizmi družbene kohezije. Identitetna
strategija torej uveljavlja čisto opozicijo med »civilno družbo« (dejanski
družbeni odnosi in procesi med »sebičnimi individui«) in »politično
državo« (ki nastane z »emancipacijo« politične razsežnosti ven iz sa-
moniklih odnosov in procesov družbenosti v »civilni družbi«). Še več:
na podlagi te opozicije »v imenu« civilne družbe postavlja pred državo
zahteve. A da bi lahko v okviru te »civilnodružbene« ideološke sheme
postavila zahteve pred državo, jih mora formulirati v pravnem besedi-
šču. Zato mora vključiti drugo predpostavko svoje geste.
tucija omogoča to soočanje v njegovi »racionalnosti« in v njegovi »sta-
bilnosti« – saj ponuja stalni referenčni horizont za vse udeležence in vse
ideologije);
– pa je, prav narobe,
3. pri identitetni strategiji odnos med »odločitveno instanco« in
njenim »subjektom, za katerega se predpostavlja, da ve« notranji – ozi-
roma se kot notranji vzpostavlja s »hipohondričnim obratom«.
Pojasnimo to posebnost identitetne strategije! Identitetna strategi-
ja, smo rekli, ne izhaja iz dileme, kakor izhajata iz dileme monarhična ali
nacionalna strategija. Iz česa potem izhaja? Izhaja iz potrebe po »prizna-
nju«: priznanje v tem primeru konkretno pomeni, da se nekemu »mi«
prizna, da mu je v okviru neke univerzalistične ideologije kratena ta ali
ona pravica – in da temu »mi« ta pravica pripada – pripada kot nekaj,
kar je nujno za preživetje tega »mi«. Ta zahteva, ki jo vsebuje identitetna
strategija, ima dve predpostavki: na eni strani predpostavlja, da »mi« že
obstaja in da je zato lahko upravičen do teh ali onih »pravic«; na dru-
gi strani predpostavlja, da »mi« ne more obstajati, če mu ne ne prizna-
jo pravic, ki mu gredo.
Torej:
a) Identitetni obrat na eni strani predpostavlja, da »mi« že obstaja:
abstrahira od njegove konstitucije; ideološke mehanizme in prakse, skoz
katere se ta »mi« konstituira, relegira na področje – če se izrazimo v be-
sedišču univerzalistične ideologije – »individualnih lastnosti« (ki niso
in ne smejo biti podlaga za diskriminacijo pri uveljavljanju univerzalnih
»pravic«). S tem se identitetna strategija že vnaprej postavlja v obzorje ti-
stega tipa družbenosti, kjer so mehanizmi individualne identitete isti ka-
kor mehanizmi kohezije občestva. Z značilno ideološko gesto se vnaprej
sklicuje na tisto, kar vnazaj vzpostavlja. Hkrati predpostavlja, da se druž-
beno občestvo poraja iz individualnih potez, ki pravno niso pertinentne;
te poteze so na eni strani »individualne okoliščine«, na drugi pa vsee-
no tvorijo družbeno vez, so mehanizmi družbene kohezije. Identitetna
strategija torej uveljavlja čisto opozicijo med »civilno družbo« (dejanski
družbeni odnosi in procesi med »sebičnimi individui«) in »politično
državo« (ki nastane z »emancipacijo« politične razsežnosti ven iz sa-
moniklih odnosov in procesov družbenosti v »civilni družbi«). Še več:
na podlagi te opozicije »v imenu« civilne družbe postavlja pred državo
zahteve. A da bi lahko v okviru te »civilnodružbene« ideološke sheme
postavila zahteve pred državo, jih mora formulirati v pravnem besedi-
šču. Zato mora vključiti drugo predpostavko svoje geste.
