Page 261 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 261
individualistična paradigma in diskurzivne strategije
b) Na drugi strani identitetni obrat predpostavlja, da »mi« ne more
preživeti, če ni sposoben ohranjati in obnavljati neke svoje »družbene in
individualne« poteze, katere ohranjanje in obnavljanje zahteva uvelja-
vljanje neke univerzalne »pravice« – ali, narobe, katere ne-ohranjanje in
ne-obnavljanje (na »civilnodružbeni« ravni) je kršitev neke univerzal-
ne »pravice« (na državno-politični ravni). »Kulturno prevajanje« zato-
rej ni prevajanje med univerzalistično (»zahodno«) kulturo in domnev-
nimi eksotičnimi drugimi kulturami (na geografskem področju »zaho-
dnega univerzalizma« samega ali pa zunaj tega geografskega področja).
Narobe: »kulturno prevajanje« je prevajanje med dvema razsežnostma
(individualistične) univerzalistične kulture, ki se artikulira po paradigmi
pravne ideologije (»pravice«, »kršitve« itn.) in ki iz svoje državno-prav-
ne »avtonomne« sfere higienično izloči sfero »civilne družbe«. To pa pre-
prosto pomeni, da je »kulturno prevajanje« skoz in skoz »notranje«
(»zahodni«) individualistični univerzalistični paradigmi. Natančneje:
je »notranje« ideološki paradigmi, ki je najprej prevzela gospostvo na
kapitalističnem »zahodu«, potem pa je skupaj z ekspanzijo kapitalistič-
nega svetovnega sistema zavzela še druga področja na planetu.
Identitetna stategija potemtakem igra na »prevajanje« med eksi-
stenco v razsežnosti »civilne družbe« in reprodukcijo, ki naj bi jo bilo tre-
ba zagotoviti na ravni »države«. Z drugimi besedami in brutalno pove-
dano: identitetna strategija zahteva državno (juridično) sankcijo za kon-
kretne ideološke operacije. Doseči poskuša državno-politično instituci-
onalizacijo učinkov ideoloških operacij na individuih.37 »Eksistenca«,
ki jo identitetna strategija predpostavlja, so ideološki procesi, ki interpe-
lirajo in razvrščajo individue; možnost za »reprodukcijo«, ki jo identi-
tetna strategija zahteva, je »materialna eksistenca« teh ideoloških pro-
cesov v ideoloških aparatih države.38
37 Ta zahteva gre lahko od zahteve po »lastni nacionalni državi« do zahtev po varstvu »manjšin« –
»nacionalnih« ali »civilnodružbenih«. V vseh teh primerih gre po moji tukajšnji teoriji za konsti-
tucijo identitetnih občestev – in ustreznega tipa »državne tvorbe«, ki zgolj na videz spominja na
nacionalno državo – pa še ta videz s časom vse bolj plahni. Gre namreč za razredno gospostvo v raz-
merah neoliberalne globalizacije – kjer »identitetne države« pač vse bolj izvršujejo vlogo lokalnih
vzdrževalcev pogojev za kapitalistično izkoriščanje. Zato so se te države začele z destrukcijo soci-
alne države evropskega tipa – in se zdaj nadaljujejo z vzpostavljanjem pretežno represivne države post-
kolonialnega tipa (vzorec je pravzaprav lahko kar prva postkolonialna država: ZDA). V ta okvir sodi
tudi konsenz politične kaste teh držav, da hočejo svoje države vključiti v vojaško zvezo, kakršna je
NATO. Argumente (članstvo v vojaški zvezi naj bi domnevno prineslo »demokratičnost, varnost,
blaginjo«) moramo v vsej njihovi absurdnosti razumeti dobesedno: NATO zagotavlja varnost in
blaginjo vladajočih razredov in njihovih pomagačev – in takšno »demokracijo«, da njihove vladavi-
ne ne bo ogrožala.
38 Identitetne strategije so zato strategije gospostva; celo dvojnega gospostva: 1. gospostva »navzno-
ter«, se pravi, gospostva nad pripadnicami in pripadniki identitetnega občestva; zahtevajo pač juri-
b) Na drugi strani identitetni obrat predpostavlja, da »mi« ne more
preživeti, če ni sposoben ohranjati in obnavljati neke svoje »družbene in
individualne« poteze, katere ohranjanje in obnavljanje zahteva uvelja-
vljanje neke univerzalne »pravice« – ali, narobe, katere ne-ohranjanje in
ne-obnavljanje (na »civilnodružbeni« ravni) je kršitev neke univerzal-
ne »pravice« (na državno-politični ravni). »Kulturno prevajanje« zato-
rej ni prevajanje med univerzalistično (»zahodno«) kulturo in domnev-
nimi eksotičnimi drugimi kulturami (na geografskem področju »zaho-
dnega univerzalizma« samega ali pa zunaj tega geografskega področja).
Narobe: »kulturno prevajanje« je prevajanje med dvema razsežnostma
(individualistične) univerzalistične kulture, ki se artikulira po paradigmi
pravne ideologije (»pravice«, »kršitve« itn.) in ki iz svoje državno-prav-
ne »avtonomne« sfere higienično izloči sfero »civilne družbe«. To pa pre-
prosto pomeni, da je »kulturno prevajanje« skoz in skoz »notranje«
(»zahodni«) individualistični univerzalistični paradigmi. Natančneje:
je »notranje« ideološki paradigmi, ki je najprej prevzela gospostvo na
kapitalističnem »zahodu«, potem pa je skupaj z ekspanzijo kapitalistič-
nega svetovnega sistema zavzela še druga področja na planetu.
Identitetna stategija potemtakem igra na »prevajanje« med eksi-
stenco v razsežnosti »civilne družbe« in reprodukcijo, ki naj bi jo bilo tre-
ba zagotoviti na ravni »države«. Z drugimi besedami in brutalno pove-
dano: identitetna strategija zahteva državno (juridično) sankcijo za kon-
kretne ideološke operacije. Doseči poskuša državno-politično instituci-
onalizacijo učinkov ideoloških operacij na individuih.37 »Eksistenca«,
ki jo identitetna strategija predpostavlja, so ideološki procesi, ki interpe-
lirajo in razvrščajo individue; možnost za »reprodukcijo«, ki jo identi-
tetna strategija zahteva, je »materialna eksistenca« teh ideoloških pro-
cesov v ideoloških aparatih države.38
37 Ta zahteva gre lahko od zahteve po »lastni nacionalni državi« do zahtev po varstvu »manjšin« –
»nacionalnih« ali »civilnodružbenih«. V vseh teh primerih gre po moji tukajšnji teoriji za konsti-
tucijo identitetnih občestev – in ustreznega tipa »državne tvorbe«, ki zgolj na videz spominja na
nacionalno državo – pa še ta videz s časom vse bolj plahni. Gre namreč za razredno gospostvo v raz-
merah neoliberalne globalizacije – kjer »identitetne države« pač vse bolj izvršujejo vlogo lokalnih
vzdrževalcev pogojev za kapitalistično izkoriščanje. Zato so se te države začele z destrukcijo soci-
alne države evropskega tipa – in se zdaj nadaljujejo z vzpostavljanjem pretežno represivne države post-
kolonialnega tipa (vzorec je pravzaprav lahko kar prva postkolonialna država: ZDA). V ta okvir sodi
tudi konsenz politične kaste teh držav, da hočejo svoje države vključiti v vojaško zvezo, kakršna je
NATO. Argumente (članstvo v vojaški zvezi naj bi domnevno prineslo »demokratičnost, varnost,
blaginjo«) moramo v vsej njihovi absurdnosti razumeti dobesedno: NATO zagotavlja varnost in
blaginjo vladajočih razredov in njihovih pomagačev – in takšno »demokracijo«, da njihove vladavi-
ne ne bo ogrožala.
38 Identitetne strategije so zato strategije gospostva; celo dvojnega gospostva: 1. gospostva »navzno-
ter«, se pravi, gospostva nad pripadnicami in pripadniki identitetnega občestva; zahtevajo pač juri-
