Page 256 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 256
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Tu bi lahko prišel sklep, ki bi aktualiziral prvino Q iz splošnega
obrazca T: »torej: je ta makedonska država Q – ne dopušča aloetničnim
skupinam, da participirajo v njenih strukturah«.
Vendar se argumentacija ne izteče v ta še zmerom splošen sklep:
narobe, sklep, ki ga izjava predlaga, se nanaša le na eno »aloetnično«
skupino – nanaša se posebej na Albance, se pravi, glede na govorca, na
»mi«. Da bi argumentacija lahko prišla do tega posebnega in konkreti-
ziranega sklepa, mora opustiti splošno linijo argumentiranja in vključi-
ti posebno linijo argumentiranja. Posebno linijo argumentiranja vklju-
či z identitetno aktualizacijo, ki ima obliko »hipohondričnega obrata«.
Tukajšnji hipohondrični obrat je tisti v razširjenem pomenu in izhaja iz
vprašanja: Kaj lahko ta splošna situacija pomeni za »mi«? Mislim sicer,
da se najprej zgodi »mi«-osrediščeni račun in da šele ta aktualizacija
vnazaj sproži vznik »fantomskega« in quasi-generalnega občega kraja,
toposa. Na shemi te vnazajske, te retroaktivne logike ne moremo ustre-
zno prikazati: a tudi ni pomembno, saj se za adresata, za tistega ali za ti-
sto, ki ju je treba »prepričati«, argumentacija prikazuje, kakor da izha-
ja iz splošnega toposa in kakor da iz njega izvršuje aktualizacijo na kon-
kretno situacijo.
Med splošnim argumentom in posebnim sklepom je potemtakem
prišlo do vdora identitetnega obrata. Ta poseg ni izrečen – je pa pustil
svojo sled v sklepu. Natančneje: brez tega posega sklep ne bi mogel bi tak,
kakršen je, ne bi mogel biti uposebljen, partikularen, »mi«-osrediščen.
Če prvine tega posega indeksiramo s črtico, lahko to drugo »uposeblja-
jočo« argumentacijsko linijo prikažemo takole:
Topos T’: »bolj ko je kdo aloetnična skupina v monoetnični državi
(P’) → manj lahko participira v njenih strukturah (Q’)«.
Aktualizacija prvine P’ iz obrazca T’: »in mi smo aloetnična skupi-
na v monoetnični makedonski državi«.
Sklep aktualizira prvino Q’ iz splošnega obrazca T’: »torej: nam mo-
noetnična makedonska država ne dovoljuje, da bi participirali v njenih
strukturah«.
Argumentacijo lahko prikažemo tudi s shemo. Operacije v polju
med navpičnima črtama niso izrečene. A te operacije se morajo izvršiti,
da bi bil sklep »dosegljiv«, tj., da bi sklep izhajal iz argumentacije – in
da bi torej lahko pretendiral na prepričljivost.
Tu bi lahko prišel sklep, ki bi aktualiziral prvino Q iz splošnega
obrazca T: »torej: je ta makedonska država Q – ne dopušča aloetničnim
skupinam, da participirajo v njenih strukturah«.
Vendar se argumentacija ne izteče v ta še zmerom splošen sklep:
narobe, sklep, ki ga izjava predlaga, se nanaša le na eno »aloetnično«
skupino – nanaša se posebej na Albance, se pravi, glede na govorca, na
»mi«. Da bi argumentacija lahko prišla do tega posebnega in konkreti-
ziranega sklepa, mora opustiti splošno linijo argumentiranja in vključi-
ti posebno linijo argumentiranja. Posebno linijo argumentiranja vklju-
či z identitetno aktualizacijo, ki ima obliko »hipohondričnega obrata«.
Tukajšnji hipohondrični obrat je tisti v razširjenem pomenu in izhaja iz
vprašanja: Kaj lahko ta splošna situacija pomeni za »mi«? Mislim sicer,
da se najprej zgodi »mi«-osrediščeni račun in da šele ta aktualizacija
vnazaj sproži vznik »fantomskega« in quasi-generalnega občega kraja,
toposa. Na shemi te vnazajske, te retroaktivne logike ne moremo ustre-
zno prikazati: a tudi ni pomembno, saj se za adresata, za tistega ali za ti-
sto, ki ju je treba »prepričati«, argumentacija prikazuje, kakor da izha-
ja iz splošnega toposa in kakor da iz njega izvršuje aktualizacijo na kon-
kretno situacijo.
Med splošnim argumentom in posebnim sklepom je potemtakem
prišlo do vdora identitetnega obrata. Ta poseg ni izrečen – je pa pustil
svojo sled v sklepu. Natančneje: brez tega posega sklep ne bi mogel bi tak,
kakršen je, ne bi mogel biti uposebljen, partikularen, »mi«-osrediščen.
Če prvine tega posega indeksiramo s črtico, lahko to drugo »uposeblja-
jočo« argumentacijsko linijo prikažemo takole:
Topos T’: »bolj ko je kdo aloetnična skupina v monoetnični državi
(P’) → manj lahko participira v njenih strukturah (Q’)«.
Aktualizacija prvine P’ iz obrazca T’: »in mi smo aloetnična skupi-
na v monoetnični makedonski državi«.
Sklep aktualizira prvino Q’ iz splošnega obrazca T’: »torej: nam mo-
noetnična makedonska država ne dovoljuje, da bi participirali v njenih
strukturah«.
Argumentacijo lahko prikažemo tudi s shemo. Operacije v polju
med navpičnima črtama niso izrečene. A te operacije se morajo izvršiti,
da bi bil sklep »dosegljiv«, tj., da bi sklep izhajal iz argumentacije – in
da bi torej lahko pretendiral na prepričljivost.
