Page 254 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 254
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
– ker smo tudi rekli, da identitetna strategija zagotavlja vpis subjek-
ta izjavljanja v izjavo na način »identitete« med subjektom izjavljanja in
subjektom izjave;
– in ker smo naposled rekli, da je identitetna strategija vezana na
univerzalistični horizont človekovih pravic, ki sicer »ločujejo« indivi-
due drugega od drugega;
– lahko že zdaj naredimo tale splošni sklep: »identiteta« je potem-
takem način družbene kohezije v razmerah individualistične ločitve pri-
padnikov in pripadnic družbe drugega od druge, je ena izmed možnih
»oblik«, »form« ideološke interpelacije v obzorju individualistične he-
gemonije. Čisto natančno: »identiteta« je način družbene kohezije v
okoliščinah hegemonije ideologije »človekovih pravic«.
Kar individue ločuje drugega od drugega kot individue,29 jih dru-
gega z drugim povezuje kot identitetno občestvo. A hkrati, smo rekli,
»identiteta« ni drugo kakor identičnost subjekta izjavljanja in subjek-
ta izjave: identiteta »individuum povezuje z njim samim«, je nosilec in-
dividuove »pri-sebnosti«. Reči moramo torej, da tisto, kar individue po-
vezuje z njimi samimi, tudi povezuje te individue v občestvo posebne
vrste – in jih hkrati ločuje drugega od drugega. Pod hegemonijo uni-
verzalistične ideologije, ki odnose med individui strukturira po mode-
lu »pravic«, vznikne posebna vrsta »družbenosti«, kjer isti mehanizem
(»identiteta«) uravnava odnos individua do sebe samega in povezuje te
individue v občestvo (»identitetno občestvo«) – a jih hkrati tudi loču-
je drugega od drugega kot individue. Liberalni univerzalizem, univerza-
lizem v juridičnem ključu, potemtakem proizvaja značilno »atomizira-
no« množico, v katere integrativnem mehanizmu značilno koincidira-
ta individualno-psihični mehanizem identifikacije in kolektivno-kohe-
zivni mehanizem identitetne medsebojne prepoznave. Ena izmed mo-
žnih nadaljnjih tvorb v tem zgodovinsko-družbenem kontekstu je tvor-
ba freudovske množice, tj. tiste množice, ki je nekdaj bila opora za faši-
stične in nacistične politike, zdaj pa nosi »post-fašistične« politike v nji-
29 O tem ločevanju je Marx napisal nekaj ognjenih stavkov: »Vzpostavitev politične države in razpad ob-
čanske družbe v neodvisne posameznike, katerih razmerje je pravo /das Recht/, /…/ se izvrši v povsem is-
tem aktu. /…/ Le pod oblastjo krščanstva, ki človeku spremeni vse narodne, naravne, teoretične od-
nose v vnanje odnose, se je občanska družba lahko povsem ločila od življenja države, raztrgala vse
generične vezi človeka, nadomestila te generične vezi z egoizmom, s sebično potrebo, razkrojila svet
ljudi v svet atomiziranih, sovražno nasproti si stoječih posameznikov.« (K. Marx, Prispevek k žido-
vskemu vprašanju I, n. d., 179, 187.)
– ker smo tudi rekli, da identitetna strategija zagotavlja vpis subjek-
ta izjavljanja v izjavo na način »identitete« med subjektom izjavljanja in
subjektom izjave;
– in ker smo naposled rekli, da je identitetna strategija vezana na
univerzalistični horizont človekovih pravic, ki sicer »ločujejo« indivi-
due drugega od drugega;
– lahko že zdaj naredimo tale splošni sklep: »identiteta« je potem-
takem način družbene kohezije v razmerah individualistične ločitve pri-
padnikov in pripadnic družbe drugega od druge, je ena izmed možnih
»oblik«, »form« ideološke interpelacije v obzorju individualistične he-
gemonije. Čisto natančno: »identiteta« je način družbene kohezije v
okoliščinah hegemonije ideologije »človekovih pravic«.
Kar individue ločuje drugega od drugega kot individue,29 jih dru-
gega z drugim povezuje kot identitetno občestvo. A hkrati, smo rekli,
»identiteta« ni drugo kakor identičnost subjekta izjavljanja in subjek-
ta izjave: identiteta »individuum povezuje z njim samim«, je nosilec in-
dividuove »pri-sebnosti«. Reči moramo torej, da tisto, kar individue po-
vezuje z njimi samimi, tudi povezuje te individue v občestvo posebne
vrste – in jih hkrati ločuje drugega od drugega. Pod hegemonijo uni-
verzalistične ideologije, ki odnose med individui strukturira po mode-
lu »pravic«, vznikne posebna vrsta »družbenosti«, kjer isti mehanizem
(»identiteta«) uravnava odnos individua do sebe samega in povezuje te
individue v občestvo (»identitetno občestvo«) – a jih hkrati tudi loču-
je drugega od drugega kot individue. Liberalni univerzalizem, univerza-
lizem v juridičnem ključu, potemtakem proizvaja značilno »atomizira-
no« množico, v katere integrativnem mehanizmu značilno koincidira-
ta individualno-psihični mehanizem identifikacije in kolektivno-kohe-
zivni mehanizem identitetne medsebojne prepoznave. Ena izmed mo-
žnih nadaljnjih tvorb v tem zgodovinsko-družbenem kontekstu je tvor-
ba freudovske množice, tj. tiste množice, ki je nekdaj bila opora za faši-
stične in nacistične politike, zdaj pa nosi »post-fašistične« politike v nji-
29 O tem ločevanju je Marx napisal nekaj ognjenih stavkov: »Vzpostavitev politične države in razpad ob-
čanske družbe v neodvisne posameznike, katerih razmerje je pravo /das Recht/, /…/ se izvrši v povsem is-
tem aktu. /…/ Le pod oblastjo krščanstva, ki človeku spremeni vse narodne, naravne, teoretične od-
nose v vnanje odnose, se je občanska družba lahko povsem ločila od življenja države, raztrgala vse
generične vezi človeka, nadomestila te generične vezi z egoizmom, s sebično potrebo, razkrojila svet
ljudi v svet atomiziranih, sovražno nasproti si stoječih posameznikov.« (K. Marx, Prispevek k žido-
vskemu vprašanju I, n. d., 179, 187.)
