Page 251 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 251
individualistična paradigma in diskurzivne strategije
Rezultat operacije lahko potemtakem parafraziramo takole:
UČINEK: – Če se ne moreš odločiti, se odpovej dilemi in jo prenesi na svojega gospo-
da: potem ne boš več imel dileme, boš pa imel gospoda. –
Nacija
NAGOVOR: – Če se ne moreš odločiti med A in B, si se že odločil za ničto institu-
cijo Ø; saj lahko samo s stališča Ø sploh definiraš dilemo »A ali B«. –
To seveda ni čisto res: če A in B pripadata različnim ideološkim di-
skurzom, različnim ideološko posredovanim praksam, tedaj je za razu-
mevanje A (če je interpret »ujet« v ideologijo, ki ji pripada B) ali za ra-
zumevanje B (če je interpret ujet v A) ali za razumevanje obeh (če je in-
terpret ujet v kakšno tretjo ideologijo) čisto zadosti prakticiranje »nače-
la interpretacijske širokosrčnosti«, ki ga tako in tako samodejno prak-
ticirata vsak občevalec in občevalka. In če razumem A in B, potem sem
tudi sposoben definirati njuno dilemo: definiram jo s stališča A ali s sta-
lišča B ali s stališča kakšnega tretjega C. V tem smislu si torej »ničta
institucija«24 Ø uzurpira stališče »interpretativne širokosrčnosti«. Pri-
svaja si monopol, ki ni samoumeven. Vendar je monopol ničte institucije
nad »interpretacijsko širokosrčnostjo« koristen – in občestvotvoren: prina-
ša namreč stabilno in nevtralno »tretjo pozicijo«, iz katere lahko vsak in-
terpret (ki pripada tej ničti instituciji) interpretira katerokoli ideološko
pozicijo, katerokoli prakso in njeno ideologijo – pri čemer vsakdo, sku-
paj s praktikanti teh »drugih« praks in ideologij – že vnaprej ve, od kod
ga interpreti interpretirajo. Tako dobro ve, da tudi svoje prakse in ideo-
logije, ki te prakse posredujejo, interpretira s stališča in v obzorju ničte
institucije Ø.
V tej situaciji vsak individuum mora svoje lastne prakse interpre-
tirati s stališča ničte institucije, zato ker njegove razne prakse ne pripa-
dajo istim ideologijam – ker pogosto niti ne more vedeti, katerim ideo-
logijam te prakse pripadajo. Da bi individuum razumel sebe samega in
da bi lahko brez težav »preklapljal« iz ene ideologije-prakse v drugo, se
mora nujno zateči po pomoč k Ø. Ničta institucija torej deluje kot pro-
gram manager pri računalniku: občevalcem omogoča, da se »vklopijo«
v ideološke »programe« drugih, in vsakomur omogoča, da samodejno
in brez zastojev preklaplja med raznimi »programi« svojih lastnih ži-
vljenjskih praks.
Socializacijo v nacijo bi lahko povzeli s temle obrazcem:
24 Za vpeljavo tega koncepta gl. 2. pogl. knjige: R. Močnik, 3 teorije: ideologija, nacija, institucija, Ljublja-
na 1999.
Rezultat operacije lahko potemtakem parafraziramo takole:
UČINEK: – Če se ne moreš odločiti, se odpovej dilemi in jo prenesi na svojega gospo-
da: potem ne boš več imel dileme, boš pa imel gospoda. –
Nacija
NAGOVOR: – Če se ne moreš odločiti med A in B, si se že odločil za ničto institu-
cijo Ø; saj lahko samo s stališča Ø sploh definiraš dilemo »A ali B«. –
To seveda ni čisto res: če A in B pripadata različnim ideološkim di-
skurzom, različnim ideološko posredovanim praksam, tedaj je za razu-
mevanje A (če je interpret »ujet« v ideologijo, ki ji pripada B) ali za ra-
zumevanje B (če je interpret ujet v A) ali za razumevanje obeh (če je in-
terpret ujet v kakšno tretjo ideologijo) čisto zadosti prakticiranje »nače-
la interpretacijske širokosrčnosti«, ki ga tako in tako samodejno prak-
ticirata vsak občevalec in občevalka. In če razumem A in B, potem sem
tudi sposoben definirati njuno dilemo: definiram jo s stališča A ali s sta-
lišča B ali s stališča kakšnega tretjega C. V tem smislu si torej »ničta
institucija«24 Ø uzurpira stališče »interpretativne širokosrčnosti«. Pri-
svaja si monopol, ki ni samoumeven. Vendar je monopol ničte institucije
nad »interpretacijsko širokosrčnostjo« koristen – in občestvotvoren: prina-
ša namreč stabilno in nevtralno »tretjo pozicijo«, iz katere lahko vsak in-
terpret (ki pripada tej ničti instituciji) interpretira katerokoli ideološko
pozicijo, katerokoli prakso in njeno ideologijo – pri čemer vsakdo, sku-
paj s praktikanti teh »drugih« praks in ideologij – že vnaprej ve, od kod
ga interpreti interpretirajo. Tako dobro ve, da tudi svoje prakse in ideo-
logije, ki te prakse posredujejo, interpretira s stališča in v obzorju ničte
institucije Ø.
V tej situaciji vsak individuum mora svoje lastne prakse interpre-
tirati s stališča ničte institucije, zato ker njegove razne prakse ne pripa-
dajo istim ideologijam – ker pogosto niti ne more vedeti, katerim ideo-
logijam te prakse pripadajo. Da bi individuum razumel sebe samega in
da bi lahko brez težav »preklapljal« iz ene ideologije-prakse v drugo, se
mora nujno zateči po pomoč k Ø. Ničta institucija torej deluje kot pro-
gram manager pri računalniku: občevalcem omogoča, da se »vklopijo«
v ideološke »programe« drugih, in vsakomur omogoča, da samodejno
in brez zastojev preklaplja med raznimi »programi« svojih lastnih ži-
vljenjskih praks.
Socializacijo v nacijo bi lahko povzeli s temle obrazcem:
24 Za vpeljavo tega koncepta gl. 2. pogl. knjige: R. Močnik, 3 teorije: ideologija, nacija, institucija, Ljublja-
na 1999.
