Page 249 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 249
individualistična paradigma in diskurzivne strategije
vidualno dilemo. Samo kolikor je Himena moderen individuum, Corne-
illeva dramatis persona, samo kolikor je domislica jezuitskega pisca: le te-
daj se lahko zahteva ljubezni v absolutnosti enakovredno kosa z zahtevo
lojalnosti. Samo če ljubezensko čustvo velja za edino »pravo« (avtentič-
no, iskreno)19 podlago poročne vezi, alianse – le tedaj je Himena v »tra-
gični dilemi«: le tedaj lahko namreč odnosi na potomstveni osi in odno-
si na osi poročne zveze, alianse, zaidejo v nerazrešljivo protislovje. Takšno
protislovje seveda neposredno ogroža družbeno strukturo – zlasti struk-
turo, ki temelji na sorodstvenih odnosih, kar je, denimo, vsaka družba,
v kateri so nasledstvene pravice, statusi in podobno ogrodje splošnih od-
nosov in še posebej odnosov gospostva in podrejenosti. Samo obe vr-
sti odnosov skupaj, potomstveni odnosi in odnosi alianse, svaštva, na-
mreč lahko tvorijo sorodstveno strukturo: sorodstvena struktura se lah-
ko konstituira le okoli obeh koordinat – okoli »vertikalne« osi potom-
stva in »horizontalne« osi svaštva, ki izhaja iz poročne zveze. Ko na
strateškem kraju, kjer se križata obe osi, na kraju, ki ga v našem primeru
zastopa za poroko godna mladenka, vznikne tako subverziven dejavnik,
kakršen je individualna ljubezen,20 je seveda družbi, temelječi na sorod-
stvu, odzvonil navček: ko individualna ljubezenska strast poseže po ste-
brih družbe, že nezadržno prihaja nov tip družbenosti – moderna indi-
vidualistična družbenost.
Dileme ni mogoče razrešiti, ker se oba njena kraka vsiljujeta abso-
lutno. A dileme ni mogoče razrešiti – in v tem je Himenina domisel-
nost, ki je pritegnila Corneilla, nas pa pravzaprav nekoliko odbija – dile-
mi ni rešitve le na ravni, na kateri se postavlja. Se pravi, dilema je nemo-
goča le na individualni ravni, na ravni individualnega doživljanja, obču-
tenja, umevanja »položaja«. Brž ko jo prenesemo ven iz tega individu-
alnega položaja, ni več dileme, še manj nerazrešljivosti. A ta prenos dile-
me na kraj avtoritete, za katero dilema ni dilema, je prav tako individu-
alno dejanje.
Dilema je dilema le za individua; ko se individuum odpove temu,
da bi sam poskušal rešiti dilemo, in ko jo prenese na ne-individualno ra-
ven avtoritete, se dilema razreši sama od sebe: preneha obstajati, ni je več.
Nas to seveda moti, ker imamo »občutek«, da se je individuum s preno-
som dileme nekako »odpovedal sebi samemu«. A ta občutek nas vara: s
prenosom dileme na kraj avtoritete, z njeno razpustitvijo na višji hierar-
19 Prim.: L. Trilling, Sincerity and Authenticity, Cambridge (MA) 1972.
20 O tej specifično »evropski« norosti, zaradi katere je najpomembnejša družbena vez odvisna od tako
nezanesljivega in minljivega dejavnika, kakršen je individualna ljubezen, je prvi pisal Denis de Rou-
gemont: gl. njegovo knjigo Ljubezen in Zahod, slov. prev. Z. Erbežnik, Ljubljana 2000.
vidualno dilemo. Samo kolikor je Himena moderen individuum, Corne-
illeva dramatis persona, samo kolikor je domislica jezuitskega pisca: le te-
daj se lahko zahteva ljubezni v absolutnosti enakovredno kosa z zahtevo
lojalnosti. Samo če ljubezensko čustvo velja za edino »pravo« (avtentič-
no, iskreno)19 podlago poročne vezi, alianse – le tedaj je Himena v »tra-
gični dilemi«: le tedaj lahko namreč odnosi na potomstveni osi in odno-
si na osi poročne zveze, alianse, zaidejo v nerazrešljivo protislovje. Takšno
protislovje seveda neposredno ogroža družbeno strukturo – zlasti struk-
turo, ki temelji na sorodstvenih odnosih, kar je, denimo, vsaka družba,
v kateri so nasledstvene pravice, statusi in podobno ogrodje splošnih od-
nosov in še posebej odnosov gospostva in podrejenosti. Samo obe vr-
sti odnosov skupaj, potomstveni odnosi in odnosi alianse, svaštva, na-
mreč lahko tvorijo sorodstveno strukturo: sorodstvena struktura se lah-
ko konstituira le okoli obeh koordinat – okoli »vertikalne« osi potom-
stva in »horizontalne« osi svaštva, ki izhaja iz poročne zveze. Ko na
strateškem kraju, kjer se križata obe osi, na kraju, ki ga v našem primeru
zastopa za poroko godna mladenka, vznikne tako subverziven dejavnik,
kakršen je individualna ljubezen,20 je seveda družbi, temelječi na sorod-
stvu, odzvonil navček: ko individualna ljubezenska strast poseže po ste-
brih družbe, že nezadržno prihaja nov tip družbenosti – moderna indi-
vidualistična družbenost.
Dileme ni mogoče razrešiti, ker se oba njena kraka vsiljujeta abso-
lutno. A dileme ni mogoče razrešiti – in v tem je Himenina domisel-
nost, ki je pritegnila Corneilla, nas pa pravzaprav nekoliko odbija – dile-
mi ni rešitve le na ravni, na kateri se postavlja. Se pravi, dilema je nemo-
goča le na individualni ravni, na ravni individualnega doživljanja, obču-
tenja, umevanja »položaja«. Brž ko jo prenesemo ven iz tega individu-
alnega položaja, ni več dileme, še manj nerazrešljivosti. A ta prenos dile-
me na kraj avtoritete, za katero dilema ni dilema, je prav tako individu-
alno dejanje.
Dilema je dilema le za individua; ko se individuum odpove temu,
da bi sam poskušal rešiti dilemo, in ko jo prenese na ne-individualno ra-
ven avtoritete, se dilema razreši sama od sebe: preneha obstajati, ni je več.
Nas to seveda moti, ker imamo »občutek«, da se je individuum s preno-
som dileme nekako »odpovedal sebi samemu«. A ta občutek nas vara: s
prenosom dileme na kraj avtoritete, z njeno razpustitvijo na višji hierar-
19 Prim.: L. Trilling, Sincerity and Authenticity, Cambridge (MA) 1972.
20 O tej specifično »evropski« norosti, zaradi katere je najpomembnejša družbena vez odvisna od tako
nezanesljivega in minljivega dejavnika, kakršen je individualna ljubezen, je prvi pisal Denis de Rou-
gemont: gl. njegovo knjigo Ljubezen in Zahod, slov. prev. Z. Erbežnik, Ljubljana 2000.
