Page 250 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 250
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
hični instanci se individuum ni odpovedal sebi samemu, temveč se je, na-
sprotno, pridobil. Z odtujitvijo svoje dileme je individuum pridobil sebe
samega – konstituiral se je kot subjekt te odtujitve, se pravi, kot subjekt
hierarhične podreditve.21
Tako je vsaj Himenino potezo razumel Corneille: individualna
strast je v njegovem zgodovinskem trenutku resda že spodnesla starodav-
ne genealoško-poročne politične špekulacije – a vez lojalnosti suverenu,
avtoriteti, je bila še zmerom močnejša. V momentu »absolutne monar-
hije« je monarhična avtoriteta nadrejena osebnim dilemam in jih zmo-
re obiti ter jim odvzeti subverzivnost. Velja tudi narobe – monarhična
suverenost ima hegemonijo, zato ker je z njo individuu (že individuu!)
(še) mogoče obiti nerešljive dileme, ker se jim je še mogoče odtegniti …
A proces politične emancipacije22 se je že začel: resda še ni posebne po-
litične sfere, je pa že posebna politična razsežnost, ki se zgošča v monar-
hovi (»absolutni«) avtoriteti. Do neke mere se je politična razsežnost
že emancipirala od »civilnodružbenih« sorodstvenih razmerij. Zato je
Himenina gesta – v tem ozkem okviru omejene emancipacije politične-
ga v absolutni monarhiji – »emancipatorična« gesta: zato je bilo Cor-
neillu lahko všeč prav to, da je Himena sama, kot politični individuum v
nastajanju, pred kralja položila svojo plemenito dilemo.23
21 Ko se nam je že vsililo to romansko dvoumje izraza sujet, subiectus – »podvrženec«, »podložnik« in
»subjekt«, naj anticipiramo izpeljavo in povemo tudi, da smo tu pri ničti točki razlike med »interpe-
liranostjo kot subjekt« in »interpeliranostjo v subjekt«: Himeno je monarhična ideologija interpe-
lirala »kot« subjekt (v lacanovski vel-alternativi) in jo je interpelirala »v« subjekt: v subjekt njenega
dejanja (odtujitve) in v subjekt rezultata njenega dejanja (podreditve).
22 »Politična emancipacija je hkrati razkroj stare družbe /…/. Stara /fevdalna/ občanska družba je ne-
posredno imela političen značaj, se pravi, prvine občanskega življenja, kot npr. posest ali družina ali vr-
sta in način dela, so bile /…/ povzdignjene v prvine državnega življenja. /…/ /Ž/ivljenjske funkcije in
življenjski pogoji občanske družbe /so/ bili še vedno politični« (K. Marx, Prispevek k židovskemu
vprašanju I, slov. prev. P. Simoniti, v: K. Marx, F. Engels, Izbrana dela I, n. d., str. 177 /kurziva Marxo-
va, podčrtal jaz/). – Marx nekoliko hitro preide k monarhičnemu zastopanju »političnega« – povr-
šno ga poveže neposredno s »fevdalno« situacijo, četudi boj proti aristokratskemu partikularizmu
in za monarhično centralizacijo oblasti tvori pomemben del politične zgodovine srednjega veka. A
monarhični moment, v katerem živi in za katerega se angažira Corneille, Marx ustrezno opiše: »Kot
nasledek te ureditve se /…/ državna enotnost, /…/ dejavnost državne celote, /…/ državna oblast poja-
vijo kot posebna zadeva od ljudstva ločenega vladarja in njegovih služabnikov.« (Prav tam.)
23 Za Corneilla je dilema »plemenita«, ker jo nosi individualna strast: Himena s tem, da (prvič) sploh
je v dilemi in da (drugič) kralju sama predloži svojo dilemo, afirmira svojo individualnost. – V fevdal-
nem okolju je mogoče do istega rezultata – da se ubijalec poroči s krvno sorodnico ubitega – priti po
bistveno drugačni logiki. V južnoslovanski junaški pesmi Ženidba kralja Vukašina bojevniški junak
zavrne poročno zvezo s soprogo ubitega vojvode, ta bi temeljila na individualni strasti (in zato ne bi
bila ne trajna ne zanesljiva – »Kad izdade ovakvog junaka / /…/ to li mene sjutra izdat neće!«), in se po
nasvetu umirajočega nasprotnika raje oženi z njegovo sestro – tako da se bodo iz njune trajne, na ari-
stokratski etiki, ne na ljubezni temelječe zveze porajali potomci, v katerih se bo spojila kri obeh juna-
kov (»već ti uzmi moju milu seju / /…/ ona će ti svagda vjerna biti, / rodiće ti, ko i ja, junaka«).
hični instanci se individuum ni odpovedal sebi samemu, temveč se je, na-
sprotno, pridobil. Z odtujitvijo svoje dileme je individuum pridobil sebe
samega – konstituiral se je kot subjekt te odtujitve, se pravi, kot subjekt
hierarhične podreditve.21
Tako je vsaj Himenino potezo razumel Corneille: individualna
strast je v njegovem zgodovinskem trenutku resda že spodnesla starodav-
ne genealoško-poročne politične špekulacije – a vez lojalnosti suverenu,
avtoriteti, je bila še zmerom močnejša. V momentu »absolutne monar-
hije« je monarhična avtoriteta nadrejena osebnim dilemam in jih zmo-
re obiti ter jim odvzeti subverzivnost. Velja tudi narobe – monarhična
suverenost ima hegemonijo, zato ker je z njo individuu (že individuu!)
(še) mogoče obiti nerešljive dileme, ker se jim je še mogoče odtegniti …
A proces politične emancipacije22 se je že začel: resda še ni posebne po-
litične sfere, je pa že posebna politična razsežnost, ki se zgošča v monar-
hovi (»absolutni«) avtoriteti. Do neke mere se je politična razsežnost
že emancipirala od »civilnodružbenih« sorodstvenih razmerij. Zato je
Himenina gesta – v tem ozkem okviru omejene emancipacije politične-
ga v absolutni monarhiji – »emancipatorična« gesta: zato je bilo Cor-
neillu lahko všeč prav to, da je Himena sama, kot politični individuum v
nastajanju, pred kralja položila svojo plemenito dilemo.23
21 Ko se nam je že vsililo to romansko dvoumje izraza sujet, subiectus – »podvrženec«, »podložnik« in
»subjekt«, naj anticipiramo izpeljavo in povemo tudi, da smo tu pri ničti točki razlike med »interpe-
liranostjo kot subjekt« in »interpeliranostjo v subjekt«: Himeno je monarhična ideologija interpe-
lirala »kot« subjekt (v lacanovski vel-alternativi) in jo je interpelirala »v« subjekt: v subjekt njenega
dejanja (odtujitve) in v subjekt rezultata njenega dejanja (podreditve).
22 »Politična emancipacija je hkrati razkroj stare družbe /…/. Stara /fevdalna/ občanska družba je ne-
posredno imela političen značaj, se pravi, prvine občanskega življenja, kot npr. posest ali družina ali vr-
sta in način dela, so bile /…/ povzdignjene v prvine državnega življenja. /…/ /Ž/ivljenjske funkcije in
življenjski pogoji občanske družbe /so/ bili še vedno politični« (K. Marx, Prispevek k židovskemu
vprašanju I, slov. prev. P. Simoniti, v: K. Marx, F. Engels, Izbrana dela I, n. d., str. 177 /kurziva Marxo-
va, podčrtal jaz/). – Marx nekoliko hitro preide k monarhičnemu zastopanju »političnega« – povr-
šno ga poveže neposredno s »fevdalno« situacijo, četudi boj proti aristokratskemu partikularizmu
in za monarhično centralizacijo oblasti tvori pomemben del politične zgodovine srednjega veka. A
monarhični moment, v katerem živi in za katerega se angažira Corneille, Marx ustrezno opiše: »Kot
nasledek te ureditve se /…/ državna enotnost, /…/ dejavnost državne celote, /…/ državna oblast poja-
vijo kot posebna zadeva od ljudstva ločenega vladarja in njegovih služabnikov.« (Prav tam.)
23 Za Corneilla je dilema »plemenita«, ker jo nosi individualna strast: Himena s tem, da (prvič) sploh
je v dilemi in da (drugič) kralju sama predloži svojo dilemo, afirmira svojo individualnost. – V fevdal-
nem okolju je mogoče do istega rezultata – da se ubijalec poroči s krvno sorodnico ubitega – priti po
bistveno drugačni logiki. V južnoslovanski junaški pesmi Ženidba kralja Vukašina bojevniški junak
zavrne poročno zvezo s soprogo ubitega vojvode, ta bi temeljila na individualni strasti (in zato ne bi
bila ne trajna ne zanesljiva – »Kad izdade ovakvog junaka / /…/ to li mene sjutra izdat neće!«), in se po
nasvetu umirajočega nasprotnika raje oženi z njegovo sestro – tako da se bodo iz njune trajne, na ari-
stokratski etiki, ne na ljubezni temelječe zveze porajali potomci, v katerih se bo spojila kri obeh juna-
kov (»već ti uzmi moju milu seju / /…/ ona će ti svagda vjerna biti, / rodiće ti, ko i ja, junaka«).
