Page 247 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 247
individualistična paradigma in diskurzivne strategije
parodira ideološko interpelacijo: ponuja v nakup nekaj, česar ni mogo-
če kupiti, muzikalno uho – in za povrh še obljublja presežni užitek, ki ga
ni mogoče užiti. Če boste kupili našo ferštekerijo, pravi, boste lahko po-
slušali tudi tisto, česar ne morete slišati – razliko med Amatijevo violi-
no in stradivarko.13 Ponuja odgovor na dilemo, o kateri poprej nismo ve-
deli, da naj bi nas mučila: razveseljuje nas z rešitvijo, zato da nas bi začel
pestiti problem. – Tako tudi ideološka interpelacija: prinese nam rešitev
za dilemo, v katero nas retroaktivno potisne. Vselej izberemo pravi ideo-
loški aparat za svoj problem – zato ker nas je aparat že »poprej« vnazaj-
sko potisnil v problem, na katerega prinaša odgovor. Vselej izberemo pra-
vi aparat za svoj problem – zato ker je aparat najprej »izbral« nas in nam
vsadil »svoj« problem, tj. posadil nas je v problem, za katerega rešitev je
prav ta aparat »pravi« aparat. Nič čudnega, da imamo vselej posluh za
aparatovo glasbo – saj nas je aparat prav skoz muzikalično uho potegnil
v subjektivnost, ena izmed »lastnosti« katere je potem poslušno uho.
Zato je mogoče Althusserjevo formulo14 razumeti na oba načina: da
ideološka interpelacija interpelira individue »kot« subjekte, tj. »na rav-
ni« subjektivnosti ali, natančneje, da jih interpelira v njihovi »subjek-
tnosti«, »v razsežnosti« subjekta – in da jih interpelira »v« subjekte,
tj., da jih »naredi« subjekte. Interpelacija »v prvi fazi« individue iz nji-
hovega vsakdanjega »jazovskega« ždenja »potisne nazaj« na raven su-
bjektnosti, jih vklešči v razcep, iz katerega vznika subjekt, jih torej »na-
redi« subjekte – in jim »v drugi fazi« z brezpogojno jazovsko identifi-
kacijo ponudi rešitev iz subjektnega primeža, jih torej »zgrabi« v njiho-
vi subjektnosti, jih interpelira »kot« subjekte.
Ohranimo torej Althusserjevo »intuitivistično« umevanje, da je
interpelacija nagovor. V dobri sociološki maniri pa bomo to umevanje,
po katerem je interpelacija posebne vrste govor, se pravi, logos, – to »in-
tuitivistično« umevanje, ki je pravzaprav »filo-loško«, bomo dopolnili
z njegovim učinkovanjem.15
13 »Kar obstaja zame s pomočjo denarja, /…/ t.j., kar lahko denar kupi, to sem jaz, lastnik denarja sam.
Kolikršna je moč denarja, tolikšna je moja moč. /…/ To, kar sem in kar zmorem, torej nikakor ni dolo-
čeno z mojo individualnostjo. Sem grd, a kupim si lahko najlepšo žensko. /…/ /S/em brez duha, toda
denar je dejanski duh vseh stvari, kako naj bi bil njegov lastnik brez duha? /…/ Mar jaz, ki zavoljo denar-
ja zmorem vse, nimam vseh človeških zmožnosti? /…/ Česar ne zmorem kot človek, česar torej moje
individualne bitne moči ne zmorejo, to zmorem s pomočjo denarja.« (K. Marx, Kritika nacionalne
ekonomije /Pariški rokopisi 1844/, Tretji rokopis, slov. prev. P. Simoniti, v: K. Marx, F. Engels, Izbra-
na dela I, Ljubljana 1979 /3. izd./, 368–369.)
14 »Zdaj lahko preidemo k naši osrednji tezi: Ideologija interpelira individue v subjekte.« (L. Althusser, Ide-
ologija in ideološki aparati države, v: isti, Izbrani spisi, slov. prev. Z. Skušek, Ljubljana 2000, 95.)
15 Naš prijem je, smo rekli, klasično sociološki – v nasprotju z Althusserjevim, ki je tu nekako »filolo-
ški«. Opozicijo »filologija/sociologija« je tu razumeti v luči Maussove opombe iz nedokončanega
parodira ideološko interpelacijo: ponuja v nakup nekaj, česar ni mogo-
če kupiti, muzikalno uho – in za povrh še obljublja presežni užitek, ki ga
ni mogoče užiti. Če boste kupili našo ferštekerijo, pravi, boste lahko po-
slušali tudi tisto, česar ne morete slišati – razliko med Amatijevo violi-
no in stradivarko.13 Ponuja odgovor na dilemo, o kateri poprej nismo ve-
deli, da naj bi nas mučila: razveseljuje nas z rešitvijo, zato da nas bi začel
pestiti problem. – Tako tudi ideološka interpelacija: prinese nam rešitev
za dilemo, v katero nas retroaktivno potisne. Vselej izberemo pravi ideo-
loški aparat za svoj problem – zato ker nas je aparat že »poprej« vnazaj-
sko potisnil v problem, na katerega prinaša odgovor. Vselej izberemo pra-
vi aparat za svoj problem – zato ker je aparat najprej »izbral« nas in nam
vsadil »svoj« problem, tj. posadil nas je v problem, za katerega rešitev je
prav ta aparat »pravi« aparat. Nič čudnega, da imamo vselej posluh za
aparatovo glasbo – saj nas je aparat prav skoz muzikalično uho potegnil
v subjektivnost, ena izmed »lastnosti« katere je potem poslušno uho.
Zato je mogoče Althusserjevo formulo14 razumeti na oba načina: da
ideološka interpelacija interpelira individue »kot« subjekte, tj. »na rav-
ni« subjektivnosti ali, natančneje, da jih interpelira v njihovi »subjek-
tnosti«, »v razsežnosti« subjekta – in da jih interpelira »v« subjekte,
tj., da jih »naredi« subjekte. Interpelacija »v prvi fazi« individue iz nji-
hovega vsakdanjega »jazovskega« ždenja »potisne nazaj« na raven su-
bjektnosti, jih vklešči v razcep, iz katerega vznika subjekt, jih torej »na-
redi« subjekte – in jim »v drugi fazi« z brezpogojno jazovsko identifi-
kacijo ponudi rešitev iz subjektnega primeža, jih torej »zgrabi« v njiho-
vi subjektnosti, jih interpelira »kot« subjekte.
Ohranimo torej Althusserjevo »intuitivistično« umevanje, da je
interpelacija nagovor. V dobri sociološki maniri pa bomo to umevanje,
po katerem je interpelacija posebne vrste govor, se pravi, logos, – to »in-
tuitivistično« umevanje, ki je pravzaprav »filo-loško«, bomo dopolnili
z njegovim učinkovanjem.15
13 »Kar obstaja zame s pomočjo denarja, /…/ t.j., kar lahko denar kupi, to sem jaz, lastnik denarja sam.
Kolikršna je moč denarja, tolikšna je moja moč. /…/ To, kar sem in kar zmorem, torej nikakor ni dolo-
čeno z mojo individualnostjo. Sem grd, a kupim si lahko najlepšo žensko. /…/ /S/em brez duha, toda
denar je dejanski duh vseh stvari, kako naj bi bil njegov lastnik brez duha? /…/ Mar jaz, ki zavoljo denar-
ja zmorem vse, nimam vseh človeških zmožnosti? /…/ Česar ne zmorem kot človek, česar torej moje
individualne bitne moči ne zmorejo, to zmorem s pomočjo denarja.« (K. Marx, Kritika nacionalne
ekonomije /Pariški rokopisi 1844/, Tretji rokopis, slov. prev. P. Simoniti, v: K. Marx, F. Engels, Izbra-
na dela I, Ljubljana 1979 /3. izd./, 368–369.)
14 »Zdaj lahko preidemo k naši osrednji tezi: Ideologija interpelira individue v subjekte.« (L. Althusser, Ide-
ologija in ideološki aparati države, v: isti, Izbrani spisi, slov. prev. Z. Skušek, Ljubljana 2000, 95.)
15 Naš prijem je, smo rekli, klasično sociološki – v nasprotju z Althusserjevim, ki je tu nekako »filolo-
ški«. Opozicijo »filologija/sociologija« je tu razumeti v luči Maussove opombe iz nedokončanega
