Page 246 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19

 Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije

pa, denimo, kakšnega, ki ni sposoben tako tankega razločka; in nada-

lje: kako je individuum sposoben prisluhniti aparatu – saj brez zadosti

občutljivega ušesa noben aparat ne pomaga. V nasprotju s poslušanjem

glasbe sta ti vprašanji v zadevah ideologije en in isti problem: pri ideolo-

giji skupaj z aparatom prideta tudi posluh in poslušnost. Ideološki »apa-

rat« poslušalki in poslušalcu namreč ne prinese le sposobnosti, da raz-

ločujeta med enim in drugim »zvokom«, temveč jima vsadi tudi prepri-

čanje, da je razlika med zvokoma nekaj pomembnega, še huje, da je raz-

ličnost zvokov podlaga za dilemo. Ideološki aparat – in zdaj ga lahko pi-

šemo brez narekovajev, saj je prav v tem materialnost ideologije – hkra-

ti s tem, ko prinese »rešitev«, potisne subjekt v dilemo, za katero prina-
ša rešitev.12 Subjekt nima »posluha« za razne »zvoke« in za njihovo do-

mnevno »dilematičnost« – vse dokler se ne »ujame« v aparat, vse do-

kler ne »prisluhne« ideološkemu aparatu. Logično potemtakem ideo-

loški aparat najprej zagotovi »poslušnost« – in šele iz poslušnosti izha-

ja tudi »posluh«, tj. sposobnost, da subjekt razloči med raznimi »zvo-

ki«, ki prihajajo iz aparata.

Poslušanje glasbe je resda nekaj drugega kakor poslušnost ideološki

interpelaciji – a reklamno geslo je ideologija, ne pa glasba. Naša reklama

tov« v problematiki ideologije. Zadnja pred-teoretska operacija v teoriji ideologije je somnambulen
nanos ideoloških pojmov na njih same: potem pa je treba proizvesti kar precej teorije, da bi napo-
sled naredili še »prvo teoretsko operacijo« – da bi »ideološke pojmovne nadomestke« nadomesti-
li s teoretskimi koncepti. Ta operacija je lahko le proizvod poprejšnjega teoretskega dela, zato ker ta
»nadomestitev« ni »bi-univokna«, ne poteka na način »en teoretski koncept za en in samo en sa-
mo-nanašajoč se ideološki pojem – in narobe«. – Pred-teoretska opisna besedišča v teoriji ideologije
potemtakem prihajajo ali iz tehnologij ali iz institucij. Ker pa med tehnologijami prevladujejo komu-
nikacijske tehnologije, institucije pa so tako in tako urejeni tehnološki kompleksi, tj. stroji za proizvo-
dnjo »družbene kohezije« – je razlika med obema vrstama besedišč bržkone le v »perspektivi«:
tehnološke »metafore« uveljavljajo »mikro-perspektivo«, institucionalne pa »makro-perspekti-
vo«. Ne ene ne druge niso metafore, temveč kvečjemu metonimije (sinekdohe: pars pro toto, totum pro
parte). Kdor poskuša ideologijo misliti skoz pojem reprezentacije, je zavozil: regrediral je k Durkheimu
in mora zato takoj vpeljati še pendant Durkheimovemu pojmu rituala (tako tudi Althusser, ki se mu
vpeljava »predstave« maščuje s tem, da mora vpeljati nekoliko naiven in substancialistični pojem
materialne eksistence, ostalo pa pomesti med »prakse«, ki jih ne tematizira, uporablja pa izraz »ma-
terialni rituali«). – O nujnosti, da ideologijo koncipiramo nereprezentacionistično, gl. 16. in 17. po-
glavje v tem zborniku ter knjigo M. Breznik Obrt in učenost: topografija renesančne gledališke prakse, Ko-
per 2002.
12 Zdaj tudi vidimo, v čem je utemeljenost »tehnološke metafore«. Če bi morali teorijo o komunika-
cijskih tehnologijah, ki jo je Jack Goody razvil v knjigi Med pisnim in ustnim (slov. prev. Gregor Mo-
der, Ljubljana 1993), povzeti v enem stavku, bi rekli takole: komunikacijske tehnologije prinašajo odgo-
vore, vprašanja pa si ljudje že izmislijo. Analogija z našim »aparatom« bi bila še tesnejša, če bi dodali:
tehnološke rešitve in človeška vprašanja skupaj vzpostavljajo razne vrste družbenih vezi. Tehnološkemu de-
terminizmu uidemo prav s tem, da dajemo »ljudem« pravico do spraševanja: tehnološka »rešitev«
namreč ne prejudicira vprašanja, na katero odgovarja. Med »rešitvijo« in problemom vsaj ni biuni-
voknega odnosa.