Page 245 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 245
individualistična paradigma in diskurzivne strategije
Analitični obrazec
Zgodovinski »prerez« se mi bo posrečil, če bom našel obrazec, ki
bo zadosti občutljiv za posebnosti in bo v vsaki epohi zajel omenjene
pertinentne poteze in mehanizme njihove (re)produkcije – hkrati pa bo
tudi zadosti splošen ali celo abstrakten, da bo skozenj mogoče prikaza-
ti menjave individualističnih ideoloških horizontov in razlike v strategi-
jah, ki jih te menjave prinašajo. Ustrezno formulo sem našel v starem re-
klamnem geslu za znamko akustičnih aparatov:
If you can’t tell whether it’s Amati or Stradivari, then it’s not Wharfedale.
Če ne moreš določiti, ali slišiš Amatija ali Stradivarija – potem /aparat za re-
produkcijo zvoka/ zagotovo ni Wharfedale.9
Reklama trdi, da so akustični aparati te znamke tako natančni, da
lahko poslušalec in poslušalka z njihovo pomočjo razločita, ali slišita
violino enega ali drugega slovitega izdelovalca. Reklama seveda laska-
vo predpostavlja, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za to razločevanje: da
imata poslušalka in poslušalec zadosti tanko uho. A za nas je dragoce-
na struktura, ki jo geslo vzpostavlja: na eni strani individualna dilema
(Amati ali Stradivari? – eden ali drugi, ne pa oba), na drugi strani aparat,
ki omogoči odločitev.10 Tudi to, da možnost razločevanja že prinese tudi
odločitev, nam bo prišlo prav. Poslušajoči individuum je tako v položaju,
ko ali je v dilemi, a (se) v njej ne more »odločiti«, ker (»subjektivne«)
dileme ne more izoblikovati v razločno alternativo; ali pa bi bil sicer spo-
soben, da razloči med členoma dileme, a kaj, ko dileme ni več. Vzrok
za likvidacijo dileme je intervencija aparata: aparat (subjektivno) dilemo
vselej že »objektivira« v jasno alternativo – a alternativo že tudi razreši,
saj je prav kot »objektivna« alternativa za aparat lahko le »objektivno«
ali eno ali pa drugo, ne pa oboje hkrati.
Na podlagi te strukture11 bi lahko postavili tile naivni vprašanji:
kako da individuum zna vključiti pravi aparat – tistega, ki razločuje, ne
9 Geslo sem že uporabil v: R. Močnik, Beseda besedo, Ljubljana 1985, 45ss.
10 S stališča aparata je izraz »odločitev« razumeti v logičnem pomenu »razločitve«; s stališča indivi-
dua v dilemi pa je (logična) razločitev, ki jo prinese aparat, lahko eksistencialno-subjektivna »od-
ločitev« v pomenu »izbire«. Da lahko individuum (»subjektivno«) »izbere«, »se odloči«, šele ko
(»objektivno«) nima nobene izbire – je prvi nauk iz teorije ideologije.
11 Strukturo smo vpeljali s tehnološko metaforo. Kaže, da so prav tehnološke metafore še zlasti »na me-
stu«, kadar razpravljamo o ideologiji: teoretska obdelava ideologije se je začela s camera obscura in se
je, vsaj za zdaj, končala z aparati in mehanizmi. Ne-tehnološka besedišča pri opisovanju ideologije na
videz nimajo notranje enotnosti – »jezik, strasti in iluzije«, »zgodovinska maškarada«, »interpe-
lacija« … Svoje primere črpajo iz gledališča, parlamentarne politike, policijskih postopkov – skrat-
ka, iz institucij, torej, iz materialne eksistence ideologije! Te »primerjave« sploh niso »metafore« – le da
tega ne vedo: »metaforični« opisi ideologije in njenega delovanja z institucionalnimi besedišči sega-
jo po ideoloških pojmih institucionalnih praks, da bi z njimi nadomestili manko »teoretskih koncep-
Analitični obrazec
Zgodovinski »prerez« se mi bo posrečil, če bom našel obrazec, ki
bo zadosti občutljiv za posebnosti in bo v vsaki epohi zajel omenjene
pertinentne poteze in mehanizme njihove (re)produkcije – hkrati pa bo
tudi zadosti splošen ali celo abstrakten, da bo skozenj mogoče prikaza-
ti menjave individualističnih ideoloških horizontov in razlike v strategi-
jah, ki jih te menjave prinašajo. Ustrezno formulo sem našel v starem re-
klamnem geslu za znamko akustičnih aparatov:
If you can’t tell whether it’s Amati or Stradivari, then it’s not Wharfedale.
Če ne moreš določiti, ali slišiš Amatija ali Stradivarija – potem /aparat za re-
produkcijo zvoka/ zagotovo ni Wharfedale.9
Reklama trdi, da so akustični aparati te znamke tako natančni, da
lahko poslušalec in poslušalka z njihovo pomočjo razločita, ali slišita
violino enega ali drugega slovitega izdelovalca. Reklama seveda laska-
vo predpostavlja, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za to razločevanje: da
imata poslušalka in poslušalec zadosti tanko uho. A za nas je dragoce-
na struktura, ki jo geslo vzpostavlja: na eni strani individualna dilema
(Amati ali Stradivari? – eden ali drugi, ne pa oba), na drugi strani aparat,
ki omogoči odločitev.10 Tudi to, da možnost razločevanja že prinese tudi
odločitev, nam bo prišlo prav. Poslušajoči individuum je tako v položaju,
ko ali je v dilemi, a (se) v njej ne more »odločiti«, ker (»subjektivne«)
dileme ne more izoblikovati v razločno alternativo; ali pa bi bil sicer spo-
soben, da razloči med členoma dileme, a kaj, ko dileme ni več. Vzrok
za likvidacijo dileme je intervencija aparata: aparat (subjektivno) dilemo
vselej že »objektivira« v jasno alternativo – a alternativo že tudi razreši,
saj je prav kot »objektivna« alternativa za aparat lahko le »objektivno«
ali eno ali pa drugo, ne pa oboje hkrati.
Na podlagi te strukture11 bi lahko postavili tile naivni vprašanji:
kako da individuum zna vključiti pravi aparat – tistega, ki razločuje, ne
9 Geslo sem že uporabil v: R. Močnik, Beseda besedo, Ljubljana 1985, 45ss.
10 S stališča aparata je izraz »odločitev« razumeti v logičnem pomenu »razločitve«; s stališča indivi-
dua v dilemi pa je (logična) razločitev, ki jo prinese aparat, lahko eksistencialno-subjektivna »od-
ločitev« v pomenu »izbire«. Da lahko individuum (»subjektivno«) »izbere«, »se odloči«, šele ko
(»objektivno«) nima nobene izbire – je prvi nauk iz teorije ideologije.
11 Strukturo smo vpeljali s tehnološko metaforo. Kaže, da so prav tehnološke metafore še zlasti »na me-
stu«, kadar razpravljamo o ideologiji: teoretska obdelava ideologije se je začela s camera obscura in se
je, vsaj za zdaj, končala z aparati in mehanizmi. Ne-tehnološka besedišča pri opisovanju ideologije na
videz nimajo notranje enotnosti – »jezik, strasti in iluzije«, »zgodovinska maškarada«, »interpe-
lacija« … Svoje primere črpajo iz gledališča, parlamentarne politike, policijskih postopkov – skrat-
ka, iz institucij, torej, iz materialne eksistence ideologije! Te »primerjave« sploh niso »metafore« – le da
tega ne vedo: »metaforični« opisi ideologije in njenega delovanja z institucionalnimi besedišči sega-
jo po ideoloških pojmih institucionalnih praks, da bi z njimi nadomestili manko »teoretskih koncep-
