Page 244 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 244
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
od ekonomske sfere in ločeni od siceršnjih »civilnodružbenih« odno-
sov »osebne odvisnosti«);
3. zgodovinski vznik zelo velikih družbenih »skupin« (paradoksno
v odgovor na vse težje in vse krhkejše zagotavljanje »učinka Družbe«).
Iščem »diahron« presek, ki bo v raznih zgodovinskih diskurzivnih
formacijah4 zajel naštete pertinentne poteze. Začel bom s časom, ki mu
zgodovinarji pravijo »zgodnja modernost«, s časom, ko se politična sfe-
ra še ni osamosvojila, ko se družbeni individuum še ni emancipiral od
odnosov osebne odvisnosti,5 s časom, ko se politika še dogaja na način,
ki mu je Hegel duhovito rekel »heroizem laskanja«.6 Končal pa bom s
časom, ko politike »ni več« – ali, natančneje, ko se politične prakse do-
gajajo zunaj institucionalizirane in avtonomne »politične sfere«. To je
naš sedanji čas.7 Identitetne strategije pripadajo drugemu koncu moder-
ne epohe – momentu, ko v »avtonomni politični sferi« ni več politike.8
4 »Diskurzivne formacije« razumemo tako, kot historični materializem koncipira »družbene forma-
cije«: mislimo na načine formiranja diskurza.
5 Tu se seveda izražam v marxovskem žargonu; ob vseh zadržkih, ki bi jih sicer imeli do tega besedišča
(implicitni teleologizem »emancipacijske« perspektive; eksplicitni humanizem; naivno razločeva-
nje med »predkapitalističnimi« »vezmi osebne odvisnosti, samoniklimi, naturwüchsig, družbenimi
odnosi« in kapitalistično dopolnjeno ne-naravno družbenostjo; itn.), je marxovski prijem še zme-
rom neprimerno močnejši kakor filistrski historiografski poskusi, da ne bi po nemarnem izrekali hu-
dičeve besede »razrednega boja« in da bi se ognili konceptualnemu soočenju s strukturno naddolo-
čitvijo.
6 Moment t. i. »absolutne monarhije«, ki bi ji tu raje rekli »administrativna monarhija«. »Abstrak-
tni individuum« ali, natančneje, razcep homo politicus / homo oeconomicus bi bil v naši optiki nasle-
dek institucionalne logike etatističnega in statističnega upravljanja z velikimi množicami, s prebivalstvom
(prim. Foucaultov pojem gouvernementalité). To problematiko lahko tu zgolj nakažemo.
7 O depolitizaciji politične »sfere« ali političnega establišmenta je pri nas prvi pisal Tonči Kuzmanić:
gl. njegov spis Policija, mediji, UZI in WTC, Ljubljana 2002.
8 Če še malo kopičimo paradokse, bi lahko rekli, da se je pravzaprav šele v našem času »politična sfe-
ra« dokončno »avtonomizirala« – in da je njena »avtonomija« le druga stran tega, da v njej ni več
politike. Avtonomizacija politike v posebno družbeno sfero je potemtakem strukturni stroj za uni-
čevanje politike. Prakse, ki jih izvršujejo v tej sodobni psevdo-politični sferi, seveda bistveno poma-
gajo k ohranjanju in obnavljanju obstoječih odnosov gospostva in podrejenosti in popolnoma ne-
dvomno uveljavljajo interese vladajočih razredov. Prakse v etablirani in avtonomni politični sferi so
prakse dominacije. A vseeno moramo postaviti pod vprašaj, ali so to res »politične« prakse: veliko
bolj so podobne praksam upravljanja z ljudmi v podjetjih (t. i. »managementu«) ali celo v takih »ci-
vilnodružbenih« napravah, kakršni sta družina ali cerkev – kakor pa »politiki« v modernem ali pa
celo, denimo, v antičnem pomenu: na primer, niso več javne. Tako so te prakse na eni strani »stro-
kovne«, tako rekoč »cehovske« – z vsem misterijem, ki tradicionalno ovija obrtniško mojstrstvo.
Na drugi strani so del industrijske proizvodnje »javnega mnenja«, tj. organiziranja množične vdaje v
podrejenost: tu so bliže estradnemu glamourju z njegovo specifično mešanico praktičnega industri-
alizma in postindustrializma ter ideološkega zvarka obrtništva in »artistične«, umetnostne, »estet-
ske« mistifikacije.
od ekonomske sfere in ločeni od siceršnjih »civilnodružbenih« odno-
sov »osebne odvisnosti«);
3. zgodovinski vznik zelo velikih družbenih »skupin« (paradoksno
v odgovor na vse težje in vse krhkejše zagotavljanje »učinka Družbe«).
Iščem »diahron« presek, ki bo v raznih zgodovinskih diskurzivnih
formacijah4 zajel naštete pertinentne poteze. Začel bom s časom, ki mu
zgodovinarji pravijo »zgodnja modernost«, s časom, ko se politična sfe-
ra še ni osamosvojila, ko se družbeni individuum še ni emancipiral od
odnosov osebne odvisnosti,5 s časom, ko se politika še dogaja na način,
ki mu je Hegel duhovito rekel »heroizem laskanja«.6 Končal pa bom s
časom, ko politike »ni več« – ali, natančneje, ko se politične prakse do-
gajajo zunaj institucionalizirane in avtonomne »politične sfere«. To je
naš sedanji čas.7 Identitetne strategije pripadajo drugemu koncu moder-
ne epohe – momentu, ko v »avtonomni politični sferi« ni več politike.8
4 »Diskurzivne formacije« razumemo tako, kot historični materializem koncipira »družbene forma-
cije«: mislimo na načine formiranja diskurza.
5 Tu se seveda izražam v marxovskem žargonu; ob vseh zadržkih, ki bi jih sicer imeli do tega besedišča
(implicitni teleologizem »emancipacijske« perspektive; eksplicitni humanizem; naivno razločeva-
nje med »predkapitalističnimi« »vezmi osebne odvisnosti, samoniklimi, naturwüchsig, družbenimi
odnosi« in kapitalistično dopolnjeno ne-naravno družbenostjo; itn.), je marxovski prijem še zme-
rom neprimerno močnejši kakor filistrski historiografski poskusi, da ne bi po nemarnem izrekali hu-
dičeve besede »razrednega boja« in da bi se ognili konceptualnemu soočenju s strukturno naddolo-
čitvijo.
6 Moment t. i. »absolutne monarhije«, ki bi ji tu raje rekli »administrativna monarhija«. »Abstrak-
tni individuum« ali, natančneje, razcep homo politicus / homo oeconomicus bi bil v naši optiki nasle-
dek institucionalne logike etatističnega in statističnega upravljanja z velikimi množicami, s prebivalstvom
(prim. Foucaultov pojem gouvernementalité). To problematiko lahko tu zgolj nakažemo.
7 O depolitizaciji politične »sfere« ali političnega establišmenta je pri nas prvi pisal Tonči Kuzmanić:
gl. njegov spis Policija, mediji, UZI in WTC, Ljubljana 2002.
8 Če še malo kopičimo paradokse, bi lahko rekli, da se je pravzaprav šele v našem času »politična sfe-
ra« dokončno »avtonomizirala« – in da je njena »avtonomija« le druga stran tega, da v njej ni več
politike. Avtonomizacija politike v posebno družbeno sfero je potemtakem strukturni stroj za uni-
čevanje politike. Prakse, ki jih izvršujejo v tej sodobni psevdo-politični sferi, seveda bistveno poma-
gajo k ohranjanju in obnavljanju obstoječih odnosov gospostva in podrejenosti in popolnoma ne-
dvomno uveljavljajo interese vladajočih razredov. Prakse v etablirani in avtonomni politični sferi so
prakse dominacije. A vseeno moramo postaviti pod vprašaj, ali so to res »politične« prakse: veliko
bolj so podobne praksam upravljanja z ljudmi v podjetjih (t. i. »managementu«) ali celo v takih »ci-
vilnodružbenih« napravah, kakršni sta družina ali cerkev – kakor pa »politiki« v modernem ali pa
celo, denimo, v antičnem pomenu: na primer, niso več javne. Tako so te prakse na eni strani »stro-
kovne«, tako rekoč »cehovske« – z vsem misterijem, ki tradicionalno ovija obrtniško mojstrstvo.
Na drugi strani so del industrijske proizvodnje »javnega mnenja«, tj. organiziranja množične vdaje v
podrejenost: tu so bliže estradnemu glamourju z njegovo specifično mešanico praktičnega industri-
alizma in postindustrializma ter ideološkega zvarka obrtništva in »artistične«, umetnostne, »estet-
ske« mistifikacije.
