Page 243 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19

individualistična paradigma in diskurzivne strategije 

Poskusil bom pokazati, da je ta semiotika ideološka in da rabi repro-

dukciji univerzalistično-individualističnega horizonta in njegovih na-
prav.3 Ker ta ideološka semiotika pripada »predmetu analize«, seveda

ne more biti »analitično orodje«. Identitetne strategije so le ena izmed

zgodovinsko izpričanih možnih različic za ohranjanje in obnavljanje go-

spostva v ideološkem obzorju univerzalističnega individualizma.

Zgodovinska razsežnost individualistične paradigme

Identitetno strategijo bom prikazal skupaj z nekaterimi drugimi –

značilnimi – strategijami v istem (»modernem«) zgodovinskem obzor-

ju. Rad bi izdelal konceptualni aparat, ki bi zajel celotno »moderno« ali

kapitalistično epoho – ali vsaj tisti njen del, za katerega so značilne tele

poteze, pomembne za naše razpravljanje:

1. formiranje politične sfere v avtonomno družbeno sfero;

2. vzpostavitev »abstraktnega« individua, ki je »svoboden« in

»enak«, to je tak, da je sebe in svoj »svet« sposoben ideološko doje-

mati »v abstrakciji od« svojega siceršnjega družbenega položaja (prav

zato, ker dejansko, kot institucija, obstaja le »ločeno od svojega ‘dejan-

skega’ družbenega položaja«, le v »avtonomni« politični sferi, ločeni

verzalistični pretenziji – upirajo se gospostvu ideologije z univerzalistično pretenzijo in jo s tem de-
legitimirajo. Slovito »prevajanje med kulturami«, o katerem piše Judith Butler in v katerem se skoz
»re-artikulacijo« univerzalnega obzorja v univerzalnost vključujejo dotlej izključeni partikulariz-
mi, to »delo kulturnega prevajanja« je zgolj širjenje ideologije z univerzalistično pretenzijo, je zgolj
potrjevanje njene univerzalistične pretenzije, torej uveljavljanje njenega gospostva. »Medkulturno
prevajanje« predeluje antagonistično protislovje v neantagonistično nasprotje: »multi-kulti tran-
slacija« je le liberalističen evfemizem za imperialni pohod hegemone ideologije. »Kulturno preva-
janje« je, kakor je opozoril že Boris Buden, mogoče le, kolikor je kulturno, se pravi, le kolikor se z njim
politični spopadi depolitizirajo v »kulturne razlike«. Natančneje: »kulturalizacija« političnih spopadov je
način, kako hegemona ideologija in z njo povezane prakse ohranjajo in obnavljajo svoje gospostvo:
»Konfliktu, iz katerega izhaja zahteva po univerzalizaciji, tedaj ni dopuščeno, da bi se razvil do svo-
jih političnih konsekvenc. Namesto tega se pacificira v slabi neskončnosti tega, čemur Judith Butler
pravi labor of cultural translation /delo kulturnega prevajanja/.« (B. Buden, Kaptolski kolodvor, Beograd
2002, 137.) – Kulturalistična »pacifikacija« konfliktov seveda pomeni zgolj, da se kontradikcije ar-
tikulirajo v homogeni godlji kulturalističnega idioma. Kulturalizem »pacificira« politični, torej ra-
zredni boj, mobilizira pa za spopad med »kulturnimi« občestvi; zato nikakor ne preprečuje oboro-
ženega spopada, vojne. Postjugoslovanske vojne to prepričljivo dokazujejo: bojevali so jih v imenu
»nacionalne kulture« in za »nacionalno kulturo« (z množično udeležbo družbenih nosilcev naci-
onalnega kanona), v slovenskem primeru za idiosinkratično »nacionalno samobitnost«, v vseh prime-
rih s pomočjo kulturalističnih stereotipov (kdo da je ali ni »Balkanec«, kdo da je ali ni »urban«, kdo
da pripada ali ne pripada »zahodni« civilizaciji ipd.).

3 Zato tudi ni mogoče zagovarjati stališča, da naj bi bil univerzalizem vsaj v načelu individualističen,
razne identitetne ideologije pa kolektivistične. Opozicija »individualizem / kolektivizem« je (brž-
kone razmeroma pozna in vsekakor polemična) ideološka opozicija znotraj tistega ideološkega ob-
zorja, ki ga hočemo analizirati. Tako (domnevno individualistični) univerzalizem kot (domnevno
kolektivistični) »identitarizem« pripadata istemu (»modernemu«, »liberalnemu«, »postrevoluci-
onarnemu«) ideološkemu horizontu.