Page 242 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 242
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Iz zornega kota, ki ga upam postaviti v nadaljevanju, potemtakem
ni nasprotja med univerzalističnim ideološkim idiomom in raznimi av-
tohtonističnimi in avtenticističnimi identitetnimi ideologijami. Identi-
tetni diskurz je s tega gledišča le ena izmed možnih strategij v obzorju,
ki ga vzpostavlja univerzalistična moderna politična paradigma. Zato si
v naši optiki univerzalizem in identitarnost ne nasprotujeta. Uveljavlja-
mo torej pogled, ki se razlikuje od splošne podlage številnih dobrona-
mernih prizadevanj, da bi, denimo, razna obrobna ljudstva iztrgali nji-
hovemu identitetnemu etnocentrizmu in jim pomagali na raven omika-
nega univerzalizma. Razsvetljevalna podjetja, ki izhajajo iz teh že kar
nekaj časa priljubljenih opozicij (»identitetno-partikularno vs. abstrak-
tno-univerzalno« in izpeljave), so v nenavadnem sozvočju z apologija-
mi gospostva, ki svojo opozicijo med »omikanim svetom« in »malo-
pridnim svetom« prav tako utemeljujejo na semiotiki »univerzalnega
in partikularnega«.2
žava v svojem zasnutku že vsebuje populistično prvino, iz katere lahko vznikajo razni »totalitariz-
mi«. Ta simptom je dragocen za teoretsko soočenje s tistim, čemur Tonči Kuzmanić pravi »post-fa-
šizem« /Haider, Berlusconi, Janša/ – in kar je pravzaprav »liberalizem z nacionalnim obrazom«.)
Pred »priznanjem« pravice je po Taylorjevi logiki potemtakem »priznanje«, da je neka pravica »ži-
vljenjskega pomena« za skupino, ki to pravico uveljavlja. Taylorjeva zastavitev teoretsko pelje v slepo
ulico (praktično pa v še kaj hujšega). Taylor seveda mora tako ravnati, saj je njegovo izhodišče liberal-
na ortodoksija, ki misli v šablonah pravne ideologije »pravic«, za »nosilca« (»upravičenca«) pravic
pa ima, pač pravno ortodoksno, individualno osebo. Psevdo-koncept »pravice življenjskega pome-
na« Taylorju potemtakem rabi za most med prvotno, izhodiščno, edino pristno (in v njegovi ideo-
logiji tudi edino zares možno) individualno »pravico« – in izpeljano, ne-pristno, pravzaprav meta-
forično skupinsko ali kolektivno »pravico«. Psevdo-koncept »pravice življenjskega pomena« je pri
Taylorju zatorej mašilo, umestek, ki naj nekako pokrije, prikrije v njegovem ideološkem obzorju ne-
možni prehod od zanj edino legitimnega (ideološkega) pojma individualne pravice k (v njegovem
ideološkem obzorju dobesedno neobstoječemu) pojmu kolektivne »pravice«. – Naš pogoj je manj
zahteven, a bolj »logičen« kakor Taylorjev, hkrati pa ima realne posledice na ravni »materialne ek-
sistence ideologije«: mi samo zahtevamo, da ideološki legitimacijski diskurz najde način, da svojo
»pravico« ali svoj »interes« izpelje iz načel vladajoče univerzalistične ideološke paradigme – pa bo
uveljavil to »pravico«, za nameček pa bo dobil še svojo »materialno eksistenco« v identitetni skupi-
ni, katere »pravico« »zagovarja« in »uveljavlja«.
2 Logika te semiotike je sploh zanimiva. Nasprotje med »univerzalnim« in »partikularnim« je, sit
venia verbo, nasprotje med nekim določenim »univerzalnim« (tj. med neko ideologijo z univerzalistič-
no pretenzijo) in nekim določenim »partikularnim« – namreč tistim »partikularnim«, ki ga ta ideolo-
gija z univerzalistično pretenzijo ni sposobna zajeti v svoj domnevno »univerzalni« objem. To semiotiko lah-
ko reduciramo na nasprotje med dvema vrstama »partikularnega«: tistega partikularnega, ki ga ideologija
z univerzalistično pretenzijo lahko spravi pod svojo komando, in onega partikularnega, ki ga ideologija svoji uni-
verzalistični pretenziji navkljub ne more požreti. Nasprotje med dvema vrstama partikularizmov – med
omikanim »dobrim« partikularnim, ki se lahko umesti v ideologijo z univerzalistično pretenzijo,
in »slabim« malopridnim barbarskim partikularnim, ki se upira blagodatim domnevno univerza-
lističnega objema – je le način, kako ideologija z univerzalistično pretenzijo v svojem obzorju in-
terpretira razmerje med neantagonističnim in antagonističnim protislovjem. »Dobri« partikularizmi so
tisti, nad katere ideologija z univerzalistično pretenzijo lahko razširi svoje gospostvo – in ki torej le-
gitimirajo, potrjujejo njeno univerzalistično pretenzijo. »Slabi« partikularizmi pa se upirajo uni-
Iz zornega kota, ki ga upam postaviti v nadaljevanju, potemtakem
ni nasprotja med univerzalističnim ideološkim idiomom in raznimi av-
tohtonističnimi in avtenticističnimi identitetnimi ideologijami. Identi-
tetni diskurz je s tega gledišča le ena izmed možnih strategij v obzorju,
ki ga vzpostavlja univerzalistična moderna politična paradigma. Zato si
v naši optiki univerzalizem in identitarnost ne nasprotujeta. Uveljavlja-
mo torej pogled, ki se razlikuje od splošne podlage številnih dobrona-
mernih prizadevanj, da bi, denimo, razna obrobna ljudstva iztrgali nji-
hovemu identitetnemu etnocentrizmu in jim pomagali na raven omika-
nega univerzalizma. Razsvetljevalna podjetja, ki izhajajo iz teh že kar
nekaj časa priljubljenih opozicij (»identitetno-partikularno vs. abstrak-
tno-univerzalno« in izpeljave), so v nenavadnem sozvočju z apologija-
mi gospostva, ki svojo opozicijo med »omikanim svetom« in »malo-
pridnim svetom« prav tako utemeljujejo na semiotiki »univerzalnega
in partikularnega«.2
žava v svojem zasnutku že vsebuje populistično prvino, iz katere lahko vznikajo razni »totalitariz-
mi«. Ta simptom je dragocen za teoretsko soočenje s tistim, čemur Tonči Kuzmanić pravi »post-fa-
šizem« /Haider, Berlusconi, Janša/ – in kar je pravzaprav »liberalizem z nacionalnim obrazom«.)
Pred »priznanjem« pravice je po Taylorjevi logiki potemtakem »priznanje«, da je neka pravica »ži-
vljenjskega pomena« za skupino, ki to pravico uveljavlja. Taylorjeva zastavitev teoretsko pelje v slepo
ulico (praktično pa v še kaj hujšega). Taylor seveda mora tako ravnati, saj je njegovo izhodišče liberal-
na ortodoksija, ki misli v šablonah pravne ideologije »pravic«, za »nosilca« (»upravičenca«) pravic
pa ima, pač pravno ortodoksno, individualno osebo. Psevdo-koncept »pravice življenjskega pome-
na« Taylorju potemtakem rabi za most med prvotno, izhodiščno, edino pristno (in v njegovi ideo-
logiji tudi edino zares možno) individualno »pravico« – in izpeljano, ne-pristno, pravzaprav meta-
forično skupinsko ali kolektivno »pravico«. Psevdo-koncept »pravice življenjskega pomena« je pri
Taylorju zatorej mašilo, umestek, ki naj nekako pokrije, prikrije v njegovem ideološkem obzorju ne-
možni prehod od zanj edino legitimnega (ideološkega) pojma individualne pravice k (v njegovem
ideološkem obzorju dobesedno neobstoječemu) pojmu kolektivne »pravice«. – Naš pogoj je manj
zahteven, a bolj »logičen« kakor Taylorjev, hkrati pa ima realne posledice na ravni »materialne ek-
sistence ideologije«: mi samo zahtevamo, da ideološki legitimacijski diskurz najde način, da svojo
»pravico« ali svoj »interes« izpelje iz načel vladajoče univerzalistične ideološke paradigme – pa bo
uveljavil to »pravico«, za nameček pa bo dobil še svojo »materialno eksistenco« v identitetni skupi-
ni, katere »pravico« »zagovarja« in »uveljavlja«.
2 Logika te semiotike je sploh zanimiva. Nasprotje med »univerzalnim« in »partikularnim« je, sit
venia verbo, nasprotje med nekim določenim »univerzalnim« (tj. med neko ideologijo z univerzalistič-
no pretenzijo) in nekim določenim »partikularnim« – namreč tistim »partikularnim«, ki ga ta ideolo-
gija z univerzalistično pretenzijo ni sposobna zajeti v svoj domnevno »univerzalni« objem. To semiotiko lah-
ko reduciramo na nasprotje med dvema vrstama »partikularnega«: tistega partikularnega, ki ga ideologija
z univerzalistično pretenzijo lahko spravi pod svojo komando, in onega partikularnega, ki ga ideologija svoji uni-
verzalistični pretenziji navkljub ne more požreti. Nasprotje med dvema vrstama partikularizmov – med
omikanim »dobrim« partikularnim, ki se lahko umesti v ideologijo z univerzalistično pretenzijo,
in »slabim« malopridnim barbarskim partikularnim, ki se upira blagodatim domnevno univerza-
lističnega objema – je le način, kako ideologija z univerzalistično pretenzijo v svojem obzorju in-
terpretira razmerje med neantagonističnim in antagonističnim protislovjem. »Dobri« partikularizmi so
tisti, nad katere ideologija z univerzalistično pretenzijo lahko razširi svoje gospostvo – in ki torej le-
gitimirajo, potrjujejo njeno univerzalistično pretenzijo. »Slabi« partikularizmi pa se upirajo uni-
