Page 241 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 241
ividualistična
paradigma
in diskurzivne
strategije
Rastko Močnik
Identitetne strategije in njihovo univerzalistično obzorje
Privoščimo si nekoliko trše teoretsko soočenje z vozliščem sedanje
ideološke prevlade! Poskusil bom pokazati, kako je prevlada uni-
verzalistične paradigme v polju pravno-političnih ideologij omogočila,
da so se razbohotile diskurzivne strategije, za katere se je uveljavilo ime
»identitetni diskurzi«. S stališča, ki ga bom proizvedel v nadaljevanju,
je identitetna strategija argumentativni postopek, ki domnevno korist
ali »interes« domnevne »identitetne skupnosti« legitimira z neposre-
dnim sklicevanjem na kakšno univerzalno načelo, najraje na načelo iz
ideologije »človekovih pravic«. »Priznanje«, ki ga potrebujejo identite-
tne skupnosti, da bi se sploh lahko vzpostavile in ohranjale, je iz perspek-
tive, ki jo bom razvil, učinek te identitetne argumentacije – če se seve-
da argumentacija posreči. Kdor namreč prizna, da je kakšen domnevno
skupnostni »interes« mogoče »legitimno« izpeljati iz kakšnega uni-
verzalističnega načela (»človekovih pravic« ali česa podobnega), ta je na
ravni predpostavke že tudi priznal pravico do obstoja skupini, ki ji ar-
gumentator pripisuje »interes«, ki ga s svojo argumentacijo uveljavlja.1
1 Charles Taylor v zdaj že klasičnem članku o »politiki priznanja« (The Politics of Recognition, v:
Multiculturalism, ur. A. Gutmann, Princeton 1992) za pogoj priznanja kakšne skupinske »pravice«
postavlja, da naj bi uveljavitev take »pravice« bila v življenjskem interesu skupine, ki pravico zahte-
va zase. S tem Taylor sproži jalovo razpravljanje, katere »pravice« naj bi veljale za »življenjsko po-
membne« – mimogrede pa še ponudi teoretsko kolaboracijo fašizoidnim politikam, ki svoje poče-
tje v temelju vselej prikazujejo kot »boj za preživetje, za življenjski prostor« ipd. (To bi bil, povejmo
mimogrede, lahko tudi simptom, ki kaže, da liberalizem ni sposoben prebiti horizonta, v katerem se
porajajo fašizoidne in fašistične politike. To bi potrjevalo tezo Nikosa Poulantzasa, da liberalna dr-
paradigma
in diskurzivne
strategije
Rastko Močnik
Identitetne strategije in njihovo univerzalistično obzorje
Privoščimo si nekoliko trše teoretsko soočenje z vozliščem sedanje
ideološke prevlade! Poskusil bom pokazati, kako je prevlada uni-
verzalistične paradigme v polju pravno-političnih ideologij omogočila,
da so se razbohotile diskurzivne strategije, za katere se je uveljavilo ime
»identitetni diskurzi«. S stališča, ki ga bom proizvedel v nadaljevanju,
je identitetna strategija argumentativni postopek, ki domnevno korist
ali »interes« domnevne »identitetne skupnosti« legitimira z neposre-
dnim sklicevanjem na kakšno univerzalno načelo, najraje na načelo iz
ideologije »človekovih pravic«. »Priznanje«, ki ga potrebujejo identite-
tne skupnosti, da bi se sploh lahko vzpostavile in ohranjale, je iz perspek-
tive, ki jo bom razvil, učinek te identitetne argumentacije – če se seve-
da argumentacija posreči. Kdor namreč prizna, da je kakšen domnevno
skupnostni »interes« mogoče »legitimno« izpeljati iz kakšnega uni-
verzalističnega načela (»človekovih pravic« ali česa podobnega), ta je na
ravni predpostavke že tudi priznal pravico do obstoja skupini, ki ji ar-
gumentator pripisuje »interes«, ki ga s svojo argumentacijo uveljavlja.1
1 Charles Taylor v zdaj že klasičnem članku o »politiki priznanja« (The Politics of Recognition, v:
Multiculturalism, ur. A. Gutmann, Princeton 1992) za pogoj priznanja kakšne skupinske »pravice«
postavlja, da naj bi uveljavitev take »pravice« bila v življenjskem interesu skupine, ki pravico zahte-
va zase. S tem Taylor sproži jalovo razpravljanje, katere »pravice« naj bi veljale za »življenjsko po-
membne« – mimogrede pa še ponudi teoretsko kolaboracijo fašizoidnim politikam, ki svoje poče-
tje v temelju vselej prikazujejo kot »boj za preživetje, za življenjski prostor« ipd. (To bi bil, povejmo
mimogrede, lahko tudi simptom, ki kaže, da liberalizem ni sposoben prebiti horizonta, v katerem se
porajajo fašizoidne in fašistične politike. To bi potrjevalo tezo Nikosa Poulantzasa, da liberalna dr-
