Page 232 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 232
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ridajevska dekonstrukcija – logične gramatičnosti nas paradoksno opre-
mlja za to, da analiziramo povzetje agramatičnega niza v gramatiko, pre-
hod negativnega cogita v pozitivno res cogitans. Prehod, ki ga z omenje-
nim plastenjem narekovajev zagreši tudi Derrida. Ta se tako znajde pod
nivojem lastne analize cogita27 kot točke, v kateri se radikalni dvom su-
bjektivira, ovije z narekovaji, prepozna v svojem objektivnem določilu
– v dvomu, v molku norosti, agramatičnosti – in izjavi: »dvomim, to-
rej sem«. Tako omenjena norost, pravi Derridajeva analiza cogita, po-
stane »primer«28 misli, gramatičnosti, narekovaji postanejo »proso-
jen list«,29 ki ločuje med jezikom, mislijo, in molkom norosti, husserlo-
vskega »nesmisla«.30 Navednice postanejo »ničelna točka«31 te ločnice,
sam cogito. Toda to pot Derrida ne prezre nevarnosti za to točko, spre-
vidi draž njene pozitivacije in opozarja: »Brž ko je dosegel to točko/,/
se Descartes skuša pomiriti, jamčiti za Cogito z Bogom, poistovetiti akt
Cogita z aktom umnega uma.« Prehod od uporabe k omembi norosti
omogoča izjavljalcu, da s seboj kot ničem zapolni jezik,32 da se postavi za
objekt reprezentacije, spominjanja, da se torej identificira z imaginarno,
vase in v svojo zunanjost gotovo mislečo rečjo ter odpravi dvom, ki ga je
bil kot cogito zasejal celo vase. Derrida se zaveda dvoreznega meča nare-
kovajev, a se spozabi ravno v trenutku, ko z njimi zareže v teorijo govor-
nih dejanj.
S prevodom koncepta razlike v kategorijo razlîke – z združitvijo gra-
matičnosti in agramatičnosti, »où« in »ou«, pod znamenjem neskonč-
ne kontekstualizacije, razlîke – si Derrida onemogoči analizo razlike,
subjektivacije v diferencialnem označevalcu, v redu simbolnega, ki šele
legitimira posamičen niz kot gramatičen ali agramatičen. Iterabilnost
mu pomeni pogoj možnosti »in« nemožnosti intencionalne komuni-
kacije zato, ker taji, da tisto, česar možnost ponovitev kot razlika po-
gojuje, ni tisto, česar nemožnost pogojuje. Iterabilnost je pogoj za mo-
27 Kot pokaže študija Mladena Dolarja o Lacanovem obratu kartezijanskega cogita (M. Dolar, Cogi-
to kot subjekt nezavednega, Razpol 10 /1997/, 70) – po njej se ravnamo tudi pri tukajšnji tematizaciji
kartezijanstva –, Derridajevo branje cogita sodi v tisto teoretsko tradicijo, ki je ostala zvesta izhodišč-
nemu cogitu in se ni ravnala po Descartesovi lastni pozitivaciji te prazne točke izjavljanja v substanco
res cogitans. Zdi se torej, da Derrida ni niti na ravni lastnega pojma, ko se znebi agramatičnosti z ne-
skončno kontekstualizacijo kot zagotovilom pomena v zadnji instanci: kot na drugih mestih razvije
tudi Dolar, je razlîka zgolj način samozaslepitve za izvirno razliko.
28 J. Derrida, Cogito in zgodovina norosti, v: M. Foucault, J. Derrida, Dvom in norost, ur. M. Božovič,
slov. prev. M. Šimenc, Ljubljana 1990, 41.
29 Prav tam, 40.
30 Prav tam, 42, 47–48.
31 Prav tam, 42.
32 Prav tam, 40.
ridajevska dekonstrukcija – logične gramatičnosti nas paradoksno opre-
mlja za to, da analiziramo povzetje agramatičnega niza v gramatiko, pre-
hod negativnega cogita v pozitivno res cogitans. Prehod, ki ga z omenje-
nim plastenjem narekovajev zagreši tudi Derrida. Ta se tako znajde pod
nivojem lastne analize cogita27 kot točke, v kateri se radikalni dvom su-
bjektivira, ovije z narekovaji, prepozna v svojem objektivnem določilu
– v dvomu, v molku norosti, agramatičnosti – in izjavi: »dvomim, to-
rej sem«. Tako omenjena norost, pravi Derridajeva analiza cogita, po-
stane »primer«28 misli, gramatičnosti, narekovaji postanejo »proso-
jen list«,29 ki ločuje med jezikom, mislijo, in molkom norosti, husserlo-
vskega »nesmisla«.30 Navednice postanejo »ničelna točka«31 te ločnice,
sam cogito. Toda to pot Derrida ne prezre nevarnosti za to točko, spre-
vidi draž njene pozitivacije in opozarja: »Brž ko je dosegel to točko/,/
se Descartes skuša pomiriti, jamčiti za Cogito z Bogom, poistovetiti akt
Cogita z aktom umnega uma.« Prehod od uporabe k omembi norosti
omogoča izjavljalcu, da s seboj kot ničem zapolni jezik,32 da se postavi za
objekt reprezentacije, spominjanja, da se torej identificira z imaginarno,
vase in v svojo zunanjost gotovo mislečo rečjo ter odpravi dvom, ki ga je
bil kot cogito zasejal celo vase. Derrida se zaveda dvoreznega meča nare-
kovajev, a se spozabi ravno v trenutku, ko z njimi zareže v teorijo govor-
nih dejanj.
S prevodom koncepta razlike v kategorijo razlîke – z združitvijo gra-
matičnosti in agramatičnosti, »où« in »ou«, pod znamenjem neskonč-
ne kontekstualizacije, razlîke – si Derrida onemogoči analizo razlike,
subjektivacije v diferencialnem označevalcu, v redu simbolnega, ki šele
legitimira posamičen niz kot gramatičen ali agramatičen. Iterabilnost
mu pomeni pogoj možnosti »in« nemožnosti intencionalne komuni-
kacije zato, ker taji, da tisto, česar možnost ponovitev kot razlika po-
gojuje, ni tisto, česar nemožnost pogojuje. Iterabilnost je pogoj za mo-
27 Kot pokaže študija Mladena Dolarja o Lacanovem obratu kartezijanskega cogita (M. Dolar, Cogi-
to kot subjekt nezavednega, Razpol 10 /1997/, 70) – po njej se ravnamo tudi pri tukajšnji tematizaciji
kartezijanstva –, Derridajevo branje cogita sodi v tisto teoretsko tradicijo, ki je ostala zvesta izhodišč-
nemu cogitu in se ni ravnala po Descartesovi lastni pozitivaciji te prazne točke izjavljanja v substanco
res cogitans. Zdi se torej, da Derrida ni niti na ravni lastnega pojma, ko se znebi agramatičnosti z ne-
skončno kontekstualizacijo kot zagotovilom pomena v zadnji instanci: kot na drugih mestih razvije
tudi Dolar, je razlîka zgolj način samozaslepitve za izvirno razliko.
28 J. Derrida, Cogito in zgodovina norosti, v: M. Foucault, J. Derrida, Dvom in norost, ur. M. Božovič,
slov. prev. M. Šimenc, Ljubljana 1990, 41.
29 Prav tam, 40.
30 Prav tam, 42, 47–48.
31 Prav tam, 42.
32 Prav tam, 40.
