Page 236 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 236
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
bjekt postavil v vlogo označenca: ker z narekovaji, dobesedno s svojo be-
sedo, s samim izjavljanjem znamka, jamči zanj, za njegovo mesto v gra-
matični verigi. S tem ko zagotavlja, da je ta veriga sprejela znamek vase,
pa jo tudi že reificira, naturalizira, saj jamči, da je predhodna znamku,
tj. da v nasprotju z njim ne potrebuje narekovajev. Gramatični členi ve-
rige lahko ustvarjajo videz, da označujejo označence (in jih s tem tudi že
označujejo), ker agramatični člen daje vtis, da označuje gramatika (in ga
s tem tudi že označuje).
Od etiolacij in agramatičnosti k dialogičnosti
Bolj kakor dekonstrukcija se tedaj teorija govornih dejanj in lo-
gična gramatika približata uvidu, da izjava predstavlja intenco za kon-
tekst oziroma, če naj si sposodimo Bahtinovo govorico, da »tuji go-
vor« predstavlja govorca za »‘tretjega’ /…/, ‘nadadresata’ /…/ besede, ki
hoče biti vedno slišana, vedno išče odzivno razumevanje in se ne ustavlja
pri najbližjem razumevanju, ampak se vedno prebija še naprej in naprej
(neomejeno)«.34 Avtor tako
nikoli ne more izročiti sebe vsega in svojega govornega produkta popolni
in dokončni volji navzočih ali bližnjih adresatov (saj se lahko celo najbližji po-
tomci motijo) in vedno predpostavlja (bolj ali manj ozaveščeno) nekakšno
višjo instanco odzivnega razumevanja, ki se lahko premika v različne smeri.
Vsak dialog se odvija, kakor da bi bil na ozadju odzivnega razumevanja nevi-
dno navzoč »tretji«, ki je nad vsemi udeleženci dialoga (partnerji).35
Medtem ko Derrida levičarsko razpušča husserlovsko-austinovsko
opozicijo intenca/konvencija v iterabilnost, jo lahko mi ‘nadgradimo’ z
Bahtinovo idejo nadadresata, ki razpira vsakršno monološko fantazmo
o sklenjenosti občevanja in odstira razsežnost neke druge ‘neskončnosti’,
»neomejenosti«: »Ničesar absolutno mrtvega ni: vsak smisel bo doživel
svoj praznik ponovnega rojstva.«36 ‘Neskončnosti’, ki kakor Derridajeva
vsakemu znamku posebej »podarja«, če naj povemo z Bahtinom, »za-
ključenje«, pomen, a vse skupaj ‘omejuje’, poganja v nepomirljivo pulzi-
ranje okrog sklepa, konca, prešitja, ki ne bo dosegljivo ne za Dostojevske-
ga, ki vse t. i. vélike romane konča v slogu ‘A to je že stvar druge povesti.’,
ne za njegovega učenca Bahtina, čigar opus se konča ravno z zatrditvijo,
da »ni ničesar absolutno mrtvega«. Ta ‘nadzidava’ nam tako dovoljuje,
34 M. M. Bahtin, Problem teksta v jezikoslovju, filologiji in drugih humanističnih vedah, slov. prev. H.
Biffio, v: isti, Estetika in humanistične vede, ur. A. Skaza, Ljubljana 1999, 318–319.
35 Prav tam, 318.
36 Isti, K metodologiji humanističnih ved, slov. prev. H. Biffio, v: isti, Estetika in humanistične vede, n.
d., 351.
bjekt postavil v vlogo označenca: ker z narekovaji, dobesedno s svojo be-
sedo, s samim izjavljanjem znamka, jamči zanj, za njegovo mesto v gra-
matični verigi. S tem ko zagotavlja, da je ta veriga sprejela znamek vase,
pa jo tudi že reificira, naturalizira, saj jamči, da je predhodna znamku,
tj. da v nasprotju z njim ne potrebuje narekovajev. Gramatični členi ve-
rige lahko ustvarjajo videz, da označujejo označence (in jih s tem tudi že
označujejo), ker agramatični člen daje vtis, da označuje gramatika (in ga
s tem tudi že označuje).
Od etiolacij in agramatičnosti k dialogičnosti
Bolj kakor dekonstrukcija se tedaj teorija govornih dejanj in lo-
gična gramatika približata uvidu, da izjava predstavlja intenco za kon-
tekst oziroma, če naj si sposodimo Bahtinovo govorico, da »tuji go-
vor« predstavlja govorca za »‘tretjega’ /…/, ‘nadadresata’ /…/ besede, ki
hoče biti vedno slišana, vedno išče odzivno razumevanje in se ne ustavlja
pri najbližjem razumevanju, ampak se vedno prebija še naprej in naprej
(neomejeno)«.34 Avtor tako
nikoli ne more izročiti sebe vsega in svojega govornega produkta popolni
in dokončni volji navzočih ali bližnjih adresatov (saj se lahko celo najbližji po-
tomci motijo) in vedno predpostavlja (bolj ali manj ozaveščeno) nekakšno
višjo instanco odzivnega razumevanja, ki se lahko premika v različne smeri.
Vsak dialog se odvija, kakor da bi bil na ozadju odzivnega razumevanja nevi-
dno navzoč »tretji«, ki je nad vsemi udeleženci dialoga (partnerji).35
Medtem ko Derrida levičarsko razpušča husserlovsko-austinovsko
opozicijo intenca/konvencija v iterabilnost, jo lahko mi ‘nadgradimo’ z
Bahtinovo idejo nadadresata, ki razpira vsakršno monološko fantazmo
o sklenjenosti občevanja in odstira razsežnost neke druge ‘neskončnosti’,
»neomejenosti«: »Ničesar absolutno mrtvega ni: vsak smisel bo doživel
svoj praznik ponovnega rojstva.«36 ‘Neskončnosti’, ki kakor Derridajeva
vsakemu znamku posebej »podarja«, če naj povemo z Bahtinom, »za-
ključenje«, pomen, a vse skupaj ‘omejuje’, poganja v nepomirljivo pulzi-
ranje okrog sklepa, konca, prešitja, ki ne bo dosegljivo ne za Dostojevske-
ga, ki vse t. i. vélike romane konča v slogu ‘A to je že stvar druge povesti.’,
ne za njegovega učenca Bahtina, čigar opus se konča ravno z zatrditvijo,
da »ni ničesar absolutno mrtvega«. Ta ‘nadzidava’ nam tako dovoljuje,
34 M. M. Bahtin, Problem teksta v jezikoslovju, filologiji in drugih humanističnih vedah, slov. prev. H.
Biffio, v: isti, Estetika in humanistične vede, ur. A. Skaza, Ljubljana 1999, 318–319.
35 Prav tam, 318.
36 Isti, K metodologiji humanističnih ved, slov. prev. H. Biffio, v: isti, Estetika in humanistične vede, n.
d., 351.
