Page 229 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 229
derridajev poseg v teorijo govornih dejanj ...
ravnini in se vdaja iluziji, da si lahko brez preostanka prisvoji izjavo, da
lahko nadzoruje njeno izjavljanje. To pomeni, da enega res ni brez dru-
gega, tu ima Derrida prav (in tu se strinja s Searlom, ne da bi to priznal
in razvil) – toda mejo je v analizi mogoče določiti (in že sam Derrida bi
to zlahka opravil, če bi presegel izjavljalčev domačinski pogled in pre-
koračil lastno fantazmo o nedoločljivosti, sledi, iterabilnosti, razlîki …).
Meja med uporabo in omembo je meja med znakom in označeval-
cem, med tem, kar agramatični znamek, niz »le vert est ou«, predsta-
vlja za naslovljenca, in tem, kar predstavlja za vse ostale znamke. Na rav-
ni izjave ta niz ne označuje ničesar, še več, kot pokaže Husserl, ni zmo-
žen označevati ničesar. Pač pa »le vert est ou« na ravni izjavljanja ozna-
čuje prav ta nič, saj predstavlja sam subjekt izjavljanja za vse izjave, ki kar-
koli označujejo za svoje naslovljence. Tovrstna omemba niza na ravni iz-
javljanja pa tudi že omogoči uporabo niza za označevanje primera agra-
matičnosti.
Derrida torej nima koncepta subjekta. Dekonstruira »eksterni«,
empirični kontekst, za njim »interni«, strukturni kontekst,19 zato da
bi zavrnil »empirični« subjekt, ki ga pripisuje Austinu. Vendar ob tem
pozablja, da bi moral analizirati tudi ‘interni’ subjekt, tj. sam razcep iz-
javljalca med izjavo in izjavljanjem. Namesto te analize Derrida fetiši-
stično promovira navedljivost znamka »v neskončnost«.20 Sicer pravil-
no ugotovi, da imajo vse Austinove težave »skupni koren«,21 a ta ni v ne-
upoštevanju dejstva, da je že sama lokucija zavezana sledi, temveč v za-
nemarjanju označevalnih učinkov lokucije. Derridajev agramatični zna-
mek resda lahko postane gramatičen, ker je možnost njegove neskončne
navedljivosti nujna možnost, a ta iterabilnost mora biti najprej instituci-
onalizirana, sankcionirana v Drugem, v množici ostalih znamkov, za ka-
tero še pravkar agramatični znamek predstavlja svojega institucionalizi-
ranega izjavljalca, denimo gramatika.
Izbiro med Searlovo utajitvijo parazitske narave (tj. ne-narave) in-
tence in Derridajevim fetišizmom te narave moramo zavrniti kot izsi-
ljeno alternativo. Le tako lahko analiziramo subjektivacijo v zna(m)ku,
nadomestimo pojem zna(m)ka s konceptom označevalca. S tem kon-
ceptom lahko presežemo tako Searlovo idejo o danosti konteksta kakor
Derridajevo Aufhebung te danosti v neskončni igri kontekstualizacije.
Tako dobimo dostop do konkrecije, do rekonstrukcije vsakokratnega
19 Isti, Signatura dogodek kontekst, n. d., 127–138.
20 Prav tam, 131.
21 Prav tam, 133.
ravnini in se vdaja iluziji, da si lahko brez preostanka prisvoji izjavo, da
lahko nadzoruje njeno izjavljanje. To pomeni, da enega res ni brez dru-
gega, tu ima Derrida prav (in tu se strinja s Searlom, ne da bi to priznal
in razvil) – toda mejo je v analizi mogoče določiti (in že sam Derrida bi
to zlahka opravil, če bi presegel izjavljalčev domačinski pogled in pre-
koračil lastno fantazmo o nedoločljivosti, sledi, iterabilnosti, razlîki …).
Meja med uporabo in omembo je meja med znakom in označeval-
cem, med tem, kar agramatični znamek, niz »le vert est ou«, predsta-
vlja za naslovljenca, in tem, kar predstavlja za vse ostale znamke. Na rav-
ni izjave ta niz ne označuje ničesar, še več, kot pokaže Husserl, ni zmo-
žen označevati ničesar. Pač pa »le vert est ou« na ravni izjavljanja ozna-
čuje prav ta nič, saj predstavlja sam subjekt izjavljanja za vse izjave, ki kar-
koli označujejo za svoje naslovljence. Tovrstna omemba niza na ravni iz-
javljanja pa tudi že omogoči uporabo niza za označevanje primera agra-
matičnosti.
Derrida torej nima koncepta subjekta. Dekonstruira »eksterni«,
empirični kontekst, za njim »interni«, strukturni kontekst,19 zato da
bi zavrnil »empirični« subjekt, ki ga pripisuje Austinu. Vendar ob tem
pozablja, da bi moral analizirati tudi ‘interni’ subjekt, tj. sam razcep iz-
javljalca med izjavo in izjavljanjem. Namesto te analize Derrida fetiši-
stično promovira navedljivost znamka »v neskončnost«.20 Sicer pravil-
no ugotovi, da imajo vse Austinove težave »skupni koren«,21 a ta ni v ne-
upoštevanju dejstva, da je že sama lokucija zavezana sledi, temveč v za-
nemarjanju označevalnih učinkov lokucije. Derridajev agramatični zna-
mek resda lahko postane gramatičen, ker je možnost njegove neskončne
navedljivosti nujna možnost, a ta iterabilnost mora biti najprej instituci-
onalizirana, sankcionirana v Drugem, v množici ostalih znamkov, za ka-
tero še pravkar agramatični znamek predstavlja svojega institucionalizi-
ranega izjavljalca, denimo gramatika.
Izbiro med Searlovo utajitvijo parazitske narave (tj. ne-narave) in-
tence in Derridajevim fetišizmom te narave moramo zavrniti kot izsi-
ljeno alternativo. Le tako lahko analiziramo subjektivacijo v zna(m)ku,
nadomestimo pojem zna(m)ka s konceptom označevalca. S tem kon-
ceptom lahko presežemo tako Searlovo idejo o danosti konteksta kakor
Derridajevo Aufhebung te danosti v neskončni igri kontekstualizacije.
Tako dobimo dostop do konkrecije, do rekonstrukcije vsakokratnega
19 Isti, Signatura dogodek kontekst, n. d., 127–138.
20 Prav tam, 131.
21 Prav tam, 133.
