Page 227 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 227
derridajev poseg v teorijo govornih dejanj ...
stavno zastopstvo prapotlačenega temeljnega označevalca (označevalca
kot mitične enosti mišljena in biti, kot presečišča gramatike in objek-
ta) v sami označevalni verigi gramatike. Kot taka pa že prešije manjkavo
slovniško vednost in hkrati prišije nanjo navajalca kot njenega avtorja.
Gramatika odobri agramatičnost, kolikor gramatik prevzame agrama-
tičnost nase. In narobe: ko slovničar zameji neslovničnost z narekovaji,
s seboj kot samoreferenčnim subjektom izjavljanja, jo podari slovnici, ki
sama te neslovničnosti ne bi mogla simbolizirati.
Agramatični niz se tedaj kontekstualizira v verigi označevalcev, ki
materializirajo gramatično vednost, ko se izjavljalec subjektivira v njem.
A ker je ta vednost zgolj relacionalna, ne-vsa, ne-vedna o svojem objektu,
o biti (tj. ker je slovnica vselej že učbenik slovnice), jo slovničar zapolni z
označevalcem te biti, z narekovaji. Zaceli jo s seboj kot sleherne objektiv-
nosti izpraznjenim izjavljalcem, ki mu je bit dostopna le še kot samona-
našajoča se izjava. Manko gramatične vednosti o agramatičnosti grama-
tik prikrije z lastnim mankom biti onstran ravni izjave.14
V tem nihanju med alienacijo biti, jaza, v slovnico in separacijo od
slovnice v »bit«, »jaz«,15 vznikne subjekt (gramatike). Svojo agrama-
tično bit, imaginarno identiteto, ki da ni speljiva na Drugega, subjekti-
vira v gramatiki tako, da jo gramatikalizira, ‘ožigosa’ s ‘puncem’, z nare-
kovaji, ki podelijo agramatičnosti, njegovi biti, simbolno identiteto. Su-
bjekt – ta nič, ki vznikne med privilegiranim označevalcem »‘le vert est
ou’« in vsemi preostalimi označevalci slovnice –, oborožen z narekovaji,
na en mah odpravi dva manka: svojo agramatičnost, ki ga je ločevala od
gramatike, in samoreferenčnost, ki je gramatiko ločevala od njega. Trav-
matične bližine nezamejljive agramatike se znebi v »agramatiki« – a s
to dopolnitvijo gramatike šele proizvede njeno drugo, njen manko-pre-
sežek. Agramatičnost ni nič drugega kakor retroaktivni učinek grama-
tike, negramatikalizabilna substanca je zgolj proizvod gramatikalizacije.
Svoje samozavedanje potemtakem slovnica doseže v simptomatično
obrobnem, a nujnem poglavju »Izjeme«, kjer bi se nemara znašel tudi
navedek »‘le vert est ou’«. Ta dodatek je – rečeno s samo Derridajevo
kritiko Husserla – dopolnilo, ki naj bi bilo zgolj apendiks, slepič gra-
matike, a je nujni dodatek, ki gramatiko zakrpa in obenem razkrinka,
vpisuje v tradicijo grške in francoske, bržkone port-royalovske slovnice, logicizem katerih omenja
Saussure, Kržan pa predlaga diskurzivno, iz Ducrotove pragmatike izhajajoče dopolnilo.
14 Za ta gramatikov transfer na gramatiko, za katero se predpostavlja, da je vsa in navzoča v slehernem
domačinskem govorcu, gl. J.-C. Milner, L’amour de la langue, Pariz 1978, 41.
15 Za kritiko Derridajeve dekonstrukcije Husserlove ego- in semiološke analize indica »jaz« gl. pogl.
»Derridajeva kritika Husserlove semiologije in egologije« v tem zborniku.
stavno zastopstvo prapotlačenega temeljnega označevalca (označevalca
kot mitične enosti mišljena in biti, kot presečišča gramatike in objek-
ta) v sami označevalni verigi gramatike. Kot taka pa že prešije manjkavo
slovniško vednost in hkrati prišije nanjo navajalca kot njenega avtorja.
Gramatika odobri agramatičnost, kolikor gramatik prevzame agrama-
tičnost nase. In narobe: ko slovničar zameji neslovničnost z narekovaji,
s seboj kot samoreferenčnim subjektom izjavljanja, jo podari slovnici, ki
sama te neslovničnosti ne bi mogla simbolizirati.
Agramatični niz se tedaj kontekstualizira v verigi označevalcev, ki
materializirajo gramatično vednost, ko se izjavljalec subjektivira v njem.
A ker je ta vednost zgolj relacionalna, ne-vsa, ne-vedna o svojem objektu,
o biti (tj. ker je slovnica vselej že učbenik slovnice), jo slovničar zapolni z
označevalcem te biti, z narekovaji. Zaceli jo s seboj kot sleherne objektiv-
nosti izpraznjenim izjavljalcem, ki mu je bit dostopna le še kot samona-
našajoča se izjava. Manko gramatične vednosti o agramatičnosti grama-
tik prikrije z lastnim mankom biti onstran ravni izjave.14
V tem nihanju med alienacijo biti, jaza, v slovnico in separacijo od
slovnice v »bit«, »jaz«,15 vznikne subjekt (gramatike). Svojo agrama-
tično bit, imaginarno identiteto, ki da ni speljiva na Drugega, subjekti-
vira v gramatiki tako, da jo gramatikalizira, ‘ožigosa’ s ‘puncem’, z nare-
kovaji, ki podelijo agramatičnosti, njegovi biti, simbolno identiteto. Su-
bjekt – ta nič, ki vznikne med privilegiranim označevalcem »‘le vert est
ou’« in vsemi preostalimi označevalci slovnice –, oborožen z narekovaji,
na en mah odpravi dva manka: svojo agramatičnost, ki ga je ločevala od
gramatike, in samoreferenčnost, ki je gramatiko ločevala od njega. Trav-
matične bližine nezamejljive agramatike se znebi v »agramatiki« – a s
to dopolnitvijo gramatike šele proizvede njeno drugo, njen manko-pre-
sežek. Agramatičnost ni nič drugega kakor retroaktivni učinek grama-
tike, negramatikalizabilna substanca je zgolj proizvod gramatikalizacije.
Svoje samozavedanje potemtakem slovnica doseže v simptomatično
obrobnem, a nujnem poglavju »Izjeme«, kjer bi se nemara znašel tudi
navedek »‘le vert est ou’«. Ta dodatek je – rečeno s samo Derridajevo
kritiko Husserla – dopolnilo, ki naj bi bilo zgolj apendiks, slepič gra-
matike, a je nujni dodatek, ki gramatiko zakrpa in obenem razkrinka,
vpisuje v tradicijo grške in francoske, bržkone port-royalovske slovnice, logicizem katerih omenja
Saussure, Kržan pa predlaga diskurzivno, iz Ducrotove pragmatike izhajajoče dopolnilo.
14 Za ta gramatikov transfer na gramatiko, za katero se predpostavlja, da je vsa in navzoča v slehernem
domačinskem govorcu, gl. J.-C. Milner, L’amour de la langue, Pariz 1978, 41.
15 Za kritiko Derridajeve dekonstrukcije Husserlove ego- in semiološke analize indica »jaz« gl. pogl.
»Derridajeva kritika Husserlove semiologije in egologije« v tem zborniku.
