Page 237 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19

derridajev poseg v teorijo govornih dejanj ... 
da opozicijo formaliziramo, da intenco prevedemo v mitično instanco iz
Lacanove prve etaže grafa želje, konvencijo pa v Drugega z druge ravni.
Bahtinova razsežnost glasu kot realnega, nikoli »absolutno mrtvega«
ostanka slehernega dialoga nam ponuja odskočišče za preboj onstran bi-
narizma, ki ga Husserl in Austin sicer produktivno zastavita, a ne izpe-
ljeta, Derrida pa razstavi v liberalnost pisave.

Zrcalna simetričnost je – kot se sam dekonstruktor ne utrudi pona-
vljati – resda le videz. Vendar je ta videz nujen v obzorju kartezijanske
slovnice, ki s povzetjem svoje konstitutivne zunanjosti vase (četudi le na
‘post-kartezijanski’ način iterabilnosti) substancializira subjekt izjavlja-
nja v unarno mislečo reč.

Derridajev zagovor umetnosti, fikcije, citata in drugih diskurzov, ki
jih Austin odpravlja v etiolacije in ki bi jih Husserl utegnil reducirati na
»Unsinn«,37 je udarjen ravno s tisto tradicijo, v katero zapira logično
gramatiko in teorijo govornih dejanj.

37 J. Derrida, Glas in fenomen, n. d., 105.