Page 231 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 231
derridajev poseg v teorijo govornih dejanj ...
osvobodi Husserlove in Austinove jazovske prepovedi kršenja gramatič-
nih pravil, mu ostane v »neskončnosti« kontekstualizacije travmatično
neuslišljiva (»nezaslišana«, rečeno z Lacanom) nadjazovska zapoved idi-
osinkratičnega kršenja gramatičnih pravil.
Razlîka je fetiš, obramba pred razliko (razliko ou/où ali recimo vert/
verre). Derridajevo levičarstvo v teoriji dekonstruira zgodnjega Husser-
la, a temu izvidniškemu napadu ne sledi zavzetje teritorija, ki ga je izpra-
znil avantgardni rez, dekonstrukcija je le acting out, znamenje konceptu-
alne zadrege, ki se nujno razvije v prisilno zaklinjanje, prepričevanje sebe
in drugega, da je dekonstrukcija legitimen rezultat in ne izhodišče teo-
retskega dela.
Kategorija iterabilnosti kot substancializacija Husserlove
in Austinove protokonceptualne lokacije literature
Husserl ostaja zvest Descartesovemu rezu, izhodiščni samoredukci-
ji na cogito, kolikor se vzdrži skušnjave, da bi deduciral logično agrama-
tičnost iz svoje logične gramatike in gramatiko razglasil za univerzalno
vednost o (a)gramatičnosti. Ko zakoliči mejo gramatike na ločnici med
protislovno, absurdno, »widersinnig« ekspresijo (na primer »kvadra-
tast krog«), ki je brez intuiciji dostopnega objekta, ne pa tudi brez in-
tence hoteti-reči, in »sinnlos«, intence prazno in zato nesmiselno eks-
presijo (na primer »zeleno je ali«), Husserl izvotli govorico, vnese vanjo
razliko. Ko tedaj od govorice loči Sinnlosigkeit in jo tako postavi kot ne-
vso, tudi že začrta možnost teorije subjektivacije v označevalcu, v zna-
ku, ki je widersinnig, kolikor ne designira referenta, a vendarle ne sinn-
los, kolikor reprezentira subjekt izjavljanja za logično gramatiko. »Kva-
dratast krog« ni nesmiseln, ohranja ničto stopnjo logičnega razmerja do
objekta, resda pa ta objekt ni referent, temveč objekt kot vzrok subjekto-
ve želje. Ta fantazmatska formalizacija in s tem abjekcija protislovja med
»kvadratom« in »krogom« pa že zadošča za sprejetje »kvadrature kro-
ga« v logično gramatiko. In narobe, niz »Grün ist oder« je nesmiseln,
nevpisljiv v gramatiko, ravno zato, ker subjekta ne ščiti pred travmatič-
nim objektom, ki ni nič drugega kakor sama nesprejemljivost za logič-
no gramatiko.
Derrida v Limited Inc resda pokaže, da nas narekovaji obvarujejo
celo pred tem neumestljivim objektom, a taji ceno, ki jo mora za to za-
ščito plačati subjekt: s prehitrim priznanjem izvirne odsotnosti objekta
ekspresije obide nujnost iluzije o objektu za konstitucijo samega subjek-
ta in z njim celotne gramatike. Ravno husserlovska redukcija – in ne der-
osvobodi Husserlove in Austinove jazovske prepovedi kršenja gramatič-
nih pravil, mu ostane v »neskončnosti« kontekstualizacije travmatično
neuslišljiva (»nezaslišana«, rečeno z Lacanom) nadjazovska zapoved idi-
osinkratičnega kršenja gramatičnih pravil.
Razlîka je fetiš, obramba pred razliko (razliko ou/où ali recimo vert/
verre). Derridajevo levičarstvo v teoriji dekonstruira zgodnjega Husser-
la, a temu izvidniškemu napadu ne sledi zavzetje teritorija, ki ga je izpra-
znil avantgardni rez, dekonstrukcija je le acting out, znamenje konceptu-
alne zadrege, ki se nujno razvije v prisilno zaklinjanje, prepričevanje sebe
in drugega, da je dekonstrukcija legitimen rezultat in ne izhodišče teo-
retskega dela.
Kategorija iterabilnosti kot substancializacija Husserlove
in Austinove protokonceptualne lokacije literature
Husserl ostaja zvest Descartesovemu rezu, izhodiščni samoredukci-
ji na cogito, kolikor se vzdrži skušnjave, da bi deduciral logično agrama-
tičnost iz svoje logične gramatike in gramatiko razglasil za univerzalno
vednost o (a)gramatičnosti. Ko zakoliči mejo gramatike na ločnici med
protislovno, absurdno, »widersinnig« ekspresijo (na primer »kvadra-
tast krog«), ki je brez intuiciji dostopnega objekta, ne pa tudi brez in-
tence hoteti-reči, in »sinnlos«, intence prazno in zato nesmiselno eks-
presijo (na primer »zeleno je ali«), Husserl izvotli govorico, vnese vanjo
razliko. Ko tedaj od govorice loči Sinnlosigkeit in jo tako postavi kot ne-
vso, tudi že začrta možnost teorije subjektivacije v označevalcu, v zna-
ku, ki je widersinnig, kolikor ne designira referenta, a vendarle ne sinn-
los, kolikor reprezentira subjekt izjavljanja za logično gramatiko. »Kva-
dratast krog« ni nesmiseln, ohranja ničto stopnjo logičnega razmerja do
objekta, resda pa ta objekt ni referent, temveč objekt kot vzrok subjekto-
ve želje. Ta fantazmatska formalizacija in s tem abjekcija protislovja med
»kvadratom« in »krogom« pa že zadošča za sprejetje »kvadrature kro-
ga« v logično gramatiko. In narobe, niz »Grün ist oder« je nesmiseln,
nevpisljiv v gramatiko, ravno zato, ker subjekta ne ščiti pred travmatič-
nim objektom, ki ni nič drugega kakor sama nesprejemljivost za logič-
no gramatiko.
Derrida v Limited Inc resda pokaže, da nas narekovaji obvarujejo
celo pred tem neumestljivim objektom, a taji ceno, ki jo mora za to za-
ščito plačati subjekt: s prehitrim priznanjem izvirne odsotnosti objekta
ekspresije obide nujnost iluzije o objektu za konstitucijo samega subjek-
ta in z njim celotne gramatike. Ravno husserlovska redukcija – in ne der-
