Page 235 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 235
derridajev poseg v teorijo govornih dejanj ...
je pogojeno s svojo negacijo). Vendar lahko protislovje »pogoj možno-
sti/nemožnosti« rešimo: pisava, simbolna kastracija, pogojuje možnost
subjektivacije in nemožnost identifikacije, pomiritve medleče subjektiv-
nosti cogita. Naše branje Austina torej njegovega binoma resno/etiolira-
no ni dekonstruiralo, ampak zaprečilo in s tem šele omogočilo analizo
govora kot dejanja, v katerem se realno hkrati zavrne in povrne.
Ta identifikacija možnosti in nemožnosti oziroma subjektivacije
in identifikacije Derridajevo kritiko umešča pod raven, ki jo trasira-
ta tako Husserl kakor Austin. Tadva namreč vztrajata pri razliki med
gramatičnostjo in agramatičnostjo oziroma med ilokucijsko izjavo in
etiolacijo, med objektivnostjo in subjektivnostjo. Že s tem pa vsaj po-
tencialno omogočata denimo ducrotovsko delokutivno izpeljavo v te-
orijo občevanja, ki komunikacije ne zastavi simetrično. Husserl vztra-
ja, da niz »zeleno je ali« v nasprotju z gramatičnimi propozicijami ni
zmožen reference, zato ga lahko preprosto materialistično obrnemo, pa
dobimo vstop v teorijo: niz »le vert est ou«, obdan z navednicami in
vstavljen v slovnico, je prav edini niz, ki referira, saj designira tisto in-
stanco, ki izjavi to formalizacije objekta nezmožno propozicijo, tj. ki
predstavlja tisto, kar je tudi samo nič, izpraznjeni, na transcendental-
ni ego reducirani izjavljalec. (Če bi Searle razločil med »signifie« in
»mean«, bi utegnil videti, da »le vert est ou« resda nič ne »pomeni«,
a hkrati »označuje« vse /označevalce/.)
In narobe, ko Derrida binarno opozicijo Sinn/Unsinn (in zatem
»resno«/»zbledelo«) nivelizira v pisavo, iterabilnost, diseminacijo, te-
daj izniči Husserlov zastavek (ter nato Austinovega: da Derrida prezre
Austinov epistemološki prelom z logocentrizmom logičnega pozitiviz-
ma, pokaže tudi Cavell).33 Luknjo, v katero bi lahko čista logična grama-
tika (ali teorija govornih dejanj) ujela subjekt, dekonstrukcionizem za-
krpa z »neskončnostjo« kontekstov, ki da navsezadnje zagotavlja sleher-
nemu znamku mesto v govorici. Izločeno agramatičnost (oziroma etiola-
cijo), ki je materialna podlaga za subjektivacijo, za zapolnitev zagonetne
ne-celosti govorice z lastno razpetostjo med »narekovajem spodaj« in
»narekovajem zgoraj«, Derrida pripelje nazaj v vase zaprti labirint po-
menov. Ker se ne naveliča dokazovati, da izjava učinkuje, čeprav je agra-
matična ali nekonvencionalno udejanjena, pozabi zastaviti vprašanje, v
čem je pogoj možnosti za to učinkovanje. Ko razmerje med pravilom in
izjemo razpusti v izjemnost, ne išče več razlogov zanjo. Tako ne spozna,
da znamek »le vert est ou« daje vtis, da označuje, samo zato, ker se je su-
33 S. Cavell, Philosophical Passages: Wittgenstein, Emerson, Austin, Derrida, Oxford 1995, 48–49, 71.
je pogojeno s svojo negacijo). Vendar lahko protislovje »pogoj možno-
sti/nemožnosti« rešimo: pisava, simbolna kastracija, pogojuje možnost
subjektivacije in nemožnost identifikacije, pomiritve medleče subjektiv-
nosti cogita. Naše branje Austina torej njegovega binoma resno/etiolira-
no ni dekonstruiralo, ampak zaprečilo in s tem šele omogočilo analizo
govora kot dejanja, v katerem se realno hkrati zavrne in povrne.
Ta identifikacija možnosti in nemožnosti oziroma subjektivacije
in identifikacije Derridajevo kritiko umešča pod raven, ki jo trasira-
ta tako Husserl kakor Austin. Tadva namreč vztrajata pri razliki med
gramatičnostjo in agramatičnostjo oziroma med ilokucijsko izjavo in
etiolacijo, med objektivnostjo in subjektivnostjo. Že s tem pa vsaj po-
tencialno omogočata denimo ducrotovsko delokutivno izpeljavo v te-
orijo občevanja, ki komunikacije ne zastavi simetrično. Husserl vztra-
ja, da niz »zeleno je ali« v nasprotju z gramatičnimi propozicijami ni
zmožen reference, zato ga lahko preprosto materialistično obrnemo, pa
dobimo vstop v teorijo: niz »le vert est ou«, obdan z navednicami in
vstavljen v slovnico, je prav edini niz, ki referira, saj designira tisto in-
stanco, ki izjavi to formalizacije objekta nezmožno propozicijo, tj. ki
predstavlja tisto, kar je tudi samo nič, izpraznjeni, na transcendental-
ni ego reducirani izjavljalec. (Če bi Searle razločil med »signifie« in
»mean«, bi utegnil videti, da »le vert est ou« resda nič ne »pomeni«,
a hkrati »označuje« vse /označevalce/.)
In narobe, ko Derrida binarno opozicijo Sinn/Unsinn (in zatem
»resno«/»zbledelo«) nivelizira v pisavo, iterabilnost, diseminacijo, te-
daj izniči Husserlov zastavek (ter nato Austinovega: da Derrida prezre
Austinov epistemološki prelom z logocentrizmom logičnega pozitiviz-
ma, pokaže tudi Cavell).33 Luknjo, v katero bi lahko čista logična grama-
tika (ali teorija govornih dejanj) ujela subjekt, dekonstrukcionizem za-
krpa z »neskončnostjo« kontekstov, ki da navsezadnje zagotavlja sleher-
nemu znamku mesto v govorici. Izločeno agramatičnost (oziroma etiola-
cijo), ki je materialna podlaga za subjektivacijo, za zapolnitev zagonetne
ne-celosti govorice z lastno razpetostjo med »narekovajem spodaj« in
»narekovajem zgoraj«, Derrida pripelje nazaj v vase zaprti labirint po-
menov. Ker se ne naveliča dokazovati, da izjava učinkuje, čeprav je agra-
matična ali nekonvencionalno udejanjena, pozabi zastaviti vprašanje, v
čem je pogoj možnosti za to učinkovanje. Ko razmerje med pravilom in
izjemo razpusti v izjemnost, ne išče več razlogov zanjo. Tako ne spozna,
da znamek »le vert est ou« daje vtis, da označuje, samo zato, ker se je su-
33 S. Cavell, Philosophical Passages: Wittgenstein, Emerson, Austin, Derrida, Oxford 1995, 48–49, 71.
