Page 234 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 234
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
matični niz »Grün ist oder« naslovi na francoščino z zahtevo po njego-
vi osmislitvi in mu ta dekodirna mašina odgovori z molkom, ko se torej
»poslušalec« sooči z idiosinkratičnostjo samega pravila, Drugega, ko se
mu vprašanje ‘Kaj hoče autrui, bližnjik, čigar jezika ne razumem?’ vrne
v preobrnjeni obliki ‘Kaj hoče Autre, Drugi?’, mu preostane zgolj ugiba-
nje. Skrivnosti želje Drugega ne more odstreti drugače, kakor da med
vsemi njegovimi označevalci, ki se zdijo brez izjeme navadni, zgolj rela-
cionalni, vselej že enako (ne)vredni izbire, s pomočjo lastne idiosinkra-
tične intuicije izloči izjemnega, tistega, ki bi zmogel nadomestiti »ou«.
Zahteva po smislu se tako »poslušalcu« vrne kot njegova lastna nezave-
dna želja. Zaprečenosti želje Drugega, agramatičnosti znamka »le vert
est ou«, se znebi z iluzijo, da je prav on naslovljenec znamka, da si ga
Drugi želi in da lahko temu ljubezen vrne, da ga lahko sam izpolni z
odgovorom na vprašanje o »zelenem«. Iluzija o gramatičnosti prevoda
»Grün ist oder« v francoski jezik, o simetričnosti občevanja, je mogoča,
brž ko se »poslušalec« subjektivira v francoščini, takoj ko ji predposta-
vljeno sporočilo recipročno vrne v njenem lastnem jeziku, ko ga pripne
na enega od njenih označevalcev.
Derridajeva povezava »naključnega« in ne-naključnega na način
‘ne samo …, temveč tudi …’ je paradoksno legitimna, vendar dokazuje
napačno tezo. Primera pokažeta, da učinek smisla sicer zagotavlja »nuj-
na možnost« kontekstualizacije, vendar je ta sama pogojena z izjavljal-
čevo subjektivacijo v gramatiki. Derridajeva povezava se zato ravna po
obrazcu utajitve: ‘saj vem, da prehod »ou«/»où« ni prehod med kon-
tekstoma, ampak med samima tekstoma, a to je vendar samo naključen
prehod, medtem ko ravno moj načelni primer z narekovaji ilustrira mojo
poanto o podrejenosti teksta kontekstu’. Dekonstrukcionizem v obeh
primerih taji nujno možnost intervencije izjemnega označevalca, se pra-
vi, nujno možnost institucionalne intervencije. Taji pogojenost pomena
s kastracijo, se pravi, taji. V neskončnosti kontekstov odpravi zunanjost
gramatičnega in resnega ter s tem realno, na katero sta – kot na nepre-
mostljivo zagato – naleteli logična gramatika in teorija govornih dejanj,
ko sta ostali zvesti agramatičnemu in etioliranemu. Agramatično in eti-
olirano se namreč v našem obzorju, v katero bi prav Derrida lahko dvi-
gnil Husserla in Austina, izkažeta za vrnitev realnega, potlačenega v gra-
matiki in resnosti.
Derrida pokaže, da je možnost etiolacij, ki je Austin sicer ne zanika,
a jo odpravlja kot nepertinentno za teorijo govornih dejanj, nujna mo-
žnost, pozitivni pogoj resnosti (tj. pogoj nemožnosti resnosti, kajti resno
matični niz »Grün ist oder« naslovi na francoščino z zahtevo po njego-
vi osmislitvi in mu ta dekodirna mašina odgovori z molkom, ko se torej
»poslušalec« sooči z idiosinkratičnostjo samega pravila, Drugega, ko se
mu vprašanje ‘Kaj hoče autrui, bližnjik, čigar jezika ne razumem?’ vrne
v preobrnjeni obliki ‘Kaj hoče Autre, Drugi?’, mu preostane zgolj ugiba-
nje. Skrivnosti želje Drugega ne more odstreti drugače, kakor da med
vsemi njegovimi označevalci, ki se zdijo brez izjeme navadni, zgolj rela-
cionalni, vselej že enako (ne)vredni izbire, s pomočjo lastne idiosinkra-
tične intuicije izloči izjemnega, tistega, ki bi zmogel nadomestiti »ou«.
Zahteva po smislu se tako »poslušalcu« vrne kot njegova lastna nezave-
dna želja. Zaprečenosti želje Drugega, agramatičnosti znamka »le vert
est ou«, se znebi z iluzijo, da je prav on naslovljenec znamka, da si ga
Drugi želi in da lahko temu ljubezen vrne, da ga lahko sam izpolni z
odgovorom na vprašanje o »zelenem«. Iluzija o gramatičnosti prevoda
»Grün ist oder« v francoski jezik, o simetričnosti občevanja, je mogoča,
brž ko se »poslušalec« subjektivira v francoščini, takoj ko ji predposta-
vljeno sporočilo recipročno vrne v njenem lastnem jeziku, ko ga pripne
na enega od njenih označevalcev.
Derridajeva povezava »naključnega« in ne-naključnega na način
‘ne samo …, temveč tudi …’ je paradoksno legitimna, vendar dokazuje
napačno tezo. Primera pokažeta, da učinek smisla sicer zagotavlja »nuj-
na možnost« kontekstualizacije, vendar je ta sama pogojena z izjavljal-
čevo subjektivacijo v gramatiki. Derridajeva povezava se zato ravna po
obrazcu utajitve: ‘saj vem, da prehod »ou«/»où« ni prehod med kon-
tekstoma, ampak med samima tekstoma, a to je vendar samo naključen
prehod, medtem ko ravno moj načelni primer z narekovaji ilustrira mojo
poanto o podrejenosti teksta kontekstu’. Dekonstrukcionizem v obeh
primerih taji nujno možnost intervencije izjemnega označevalca, se pra-
vi, nujno možnost institucionalne intervencije. Taji pogojenost pomena
s kastracijo, se pravi, taji. V neskončnosti kontekstov odpravi zunanjost
gramatičnega in resnega ter s tem realno, na katero sta – kot na nepre-
mostljivo zagato – naleteli logična gramatika in teorija govornih dejanj,
ko sta ostali zvesti agramatičnemu in etioliranemu. Agramatično in eti-
olirano se namreč v našem obzorju, v katero bi prav Derrida lahko dvi-
gnil Husserla in Austina, izkažeta za vrnitev realnega, potlačenega v gra-
matiki in resnosti.
Derrida pokaže, da je možnost etiolacij, ki je Austin sicer ne zanika,
a jo odpravlja kot nepertinentno za teorijo govornih dejanj, nujna mo-
žnost, pozitivni pogoj resnosti (tj. pogoj nemožnosti resnosti, kajti resno
