Page 233 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 233
derridajev poseg v teorijo govornih dejanj ...
žnost subjekta in za nemožnost ega; za možnost intersubjektivnosti in
nemožnost monologa duše; za možnost želje in nemožnost intence. Pa-
radoks ni v tem, da je ponovitev vedno že sprevrnitev, ampak v tem, če-
sar možnost in čigar nemožnost ta iterabilnost pogojuje. V tem je, da iz-
virna subjektiviteta vznikne v Drugem, v »iterativnem« pravilu, v gra-
matični, konvencionalni ilokucijski izjavi. Zaradi fiksacije na narekova-
je, ki obdajajo agramatični niz, Derrida prezre celotno gramatiko v nji-
hovem ozadju, zanemari sámo nujnost povezave med navedbo in slovni-
co. Ker v žaru boja z Austinom preveč poudarja načelno odvisnost resne-
ga, posrečenega performativa od možnosti etiolacije, ne uvidi, da je tudi
etiolacija odvisna od nečesa, kar je še veliko bolj »resno« kakor posre-
čen performativ. Etiolacija resda nikdar ni zgolj etiolacija, še tako očiten
»zastrelek« dejansko najde svojega naslovljenca, a ta ni »neskončnost«
kontekstov, temveč ničnost, zaprečenost Drugega, gramatike: dvojec
»resno«/»zbledelo« je naddoločen z Drugim.
Zdaj se lahko vrnemo k »naključnemu« primeru gramatikalizaci-
je, k prevodu »Grün ist oder« v »le vert est où«, tako da odpravimo
»naključje« in z njim poanto. Ravno prehod »ou«/»où« lepo poka-
že, da je občevanje mogoče samo po izjavljalčevi podreditvi gramatiki,
da je ta podreditev in ne iterabilnost pogoj možnosti za pomenjanje, ko-
munikacijo. Znamek pomeni, če ga odobri Drugi, gramatika, odobri pa
ga, ko ga odtuji agramatičnosti, ko poseže v njuno sožitje, pri čemer sta
limiti posega ravno Derridajev »naključni« in ‘nujni’ primer. Drugi se
lahko zadovolji s tem, da znamku doda komaj opazne narekovaje, če ne
gre drugače, pa ga lahko tudi preprosto zamenja s katerim od že potrje-
nih znamkov.
V prvem primeru (v Derridajevem drugem primeru) citiranje zagra-
di logično neutemeljenost z iluzijo. Brž ko je zamejen z narekovaji, agra-
matični znamek postane gramatični znamek, ki pomeni vsaj sebe. V dru-
gem primeru (v Derridajevem prvem, »naključnem« primeru) pa Drugi
znamku »ou« doda poudarek oziroma krativec, ne omeji se na Derrida-
jevo novo kontekstualizacijo, znamka ne umesti v drugo sintagmo, v uč-
benik slovnice, ampak v drugo paradigmo, v sam francoski jezik. Dru-
gi, »naključni« primer tako že sam, brez prešitja v prvem, ‘strukturnem’
primeru, priča, da vsaj v enem primeru pomena ne zagotavlja sprememba
konteksta, ampak sprememba teksta samega. »Poslušalec«, ki v prevo-
du »Grün ist oder« v francoščino zasliši »le vert est où«, tako kot reši-
tev uganke »le vert est ou« ponudi sebe, svojo intuicijo, ki v agramatič-
nem nizu prepozna nanj naslovljeno vprašanje po »zelenem«. Ko agra-
žnost subjekta in za nemožnost ega; za možnost intersubjektivnosti in
nemožnost monologa duše; za možnost želje in nemožnost intence. Pa-
radoks ni v tem, da je ponovitev vedno že sprevrnitev, ampak v tem, če-
sar možnost in čigar nemožnost ta iterabilnost pogojuje. V tem je, da iz-
virna subjektiviteta vznikne v Drugem, v »iterativnem« pravilu, v gra-
matični, konvencionalni ilokucijski izjavi. Zaradi fiksacije na narekova-
je, ki obdajajo agramatični niz, Derrida prezre celotno gramatiko v nji-
hovem ozadju, zanemari sámo nujnost povezave med navedbo in slovni-
co. Ker v žaru boja z Austinom preveč poudarja načelno odvisnost resne-
ga, posrečenega performativa od možnosti etiolacije, ne uvidi, da je tudi
etiolacija odvisna od nečesa, kar je še veliko bolj »resno« kakor posre-
čen performativ. Etiolacija resda nikdar ni zgolj etiolacija, še tako očiten
»zastrelek« dejansko najde svojega naslovljenca, a ta ni »neskončnost«
kontekstov, temveč ničnost, zaprečenost Drugega, gramatike: dvojec
»resno«/»zbledelo« je naddoločen z Drugim.
Zdaj se lahko vrnemo k »naključnemu« primeru gramatikalizaci-
je, k prevodu »Grün ist oder« v »le vert est où«, tako da odpravimo
»naključje« in z njim poanto. Ravno prehod »ou«/»où« lepo poka-
že, da je občevanje mogoče samo po izjavljalčevi podreditvi gramatiki,
da je ta podreditev in ne iterabilnost pogoj možnosti za pomenjanje, ko-
munikacijo. Znamek pomeni, če ga odobri Drugi, gramatika, odobri pa
ga, ko ga odtuji agramatičnosti, ko poseže v njuno sožitje, pri čemer sta
limiti posega ravno Derridajev »naključni« in ‘nujni’ primer. Drugi se
lahko zadovolji s tem, da znamku doda komaj opazne narekovaje, če ne
gre drugače, pa ga lahko tudi preprosto zamenja s katerim od že potrje-
nih znamkov.
V prvem primeru (v Derridajevem drugem primeru) citiranje zagra-
di logično neutemeljenost z iluzijo. Brž ko je zamejen z narekovaji, agra-
matični znamek postane gramatični znamek, ki pomeni vsaj sebe. V dru-
gem primeru (v Derridajevem prvem, »naključnem« primeru) pa Drugi
znamku »ou« doda poudarek oziroma krativec, ne omeji se na Derrida-
jevo novo kontekstualizacijo, znamka ne umesti v drugo sintagmo, v uč-
benik slovnice, ampak v drugo paradigmo, v sam francoski jezik. Dru-
gi, »naključni« primer tako že sam, brez prešitja v prvem, ‘strukturnem’
primeru, priča, da vsaj v enem primeru pomena ne zagotavlja sprememba
konteksta, ampak sprememba teksta samega. »Poslušalec«, ki v prevo-
du »Grün ist oder« v francoščino zasliši »le vert est où«, tako kot reši-
tev uganke »le vert est ou« ponudi sebe, svojo intuicijo, ki v agramatič-
nem nizu prepozna nanj naslovljeno vprašanje po »zelenem«. Ko agra-
