Page 230 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 230
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
konteksta, v katerega se označevalec apriorno-aposteriorno vpisuje kot
reprezentant izjavljalca za ta kontekst.
Zavrnitev alternative med Searlom in Derridajem je mogoča že v
njunih lastnih obzorjih. Omenili smo že produktivnost Deridajeve kon-
ceptualizacije subjektivirajočega učinka dopolnila, ki »z zamudo proi-
zvede tisto, čemur naj bi se dodajalo«.22 Produktivna pa je tudi Searlo-
va obravnava intence in konvencije. Searle namreč Derridaju odgovar-
ja, da iterativnost omogoča intencionalno komunikacijo, ne pa prepre-
čuje.23 To pomeni, da lahko intence izražamo prav zato, ker imamo na
voljo nabor konvencij (besed, sintaktičnih pravil) za njihovo izražanje.
In če to tezo, s katero Searle brani Austina pred dekonstrukcijo, še po-
vežemo z njegovo trditvijo, da intence niso predhodne, ampak sočasne
izjavljanju,24 dobimo latentno tezo, da so naše intence dejansko inten-
ce drugih, da je želja potemtakem želja Drugega. Hkratni vznik inten-
ce in izjave namreč pomeni, da nimamo izvirnih, vnaprejšnjih intenc,
ki bi jih nato izražali s ponovljivimi tujimi, konvencionalnimi formami,
tj. da ni izvirna intenca nič drugega kakor ponovitev tuje izjave, omem-
ba uporabe.
A naj Searlova sprega koda in intence ostane zanj samega še tako ne-
mišljena predpostavka, vendarle ne moremo pristati niti na Derridajevo
alternativo, na »prenos gibanja«.25 Kajti ta prav tako ne razloži subjek-
tivacije v govorici, temveč jo, narobe, odlaga »v neskončnost«. Govor se
resda podreja istemu pravilu kakor pisava, toda to pravilo ni razlîka, am-
pak razlika (razlika v grafemih ou in où ali pač v naglašenem in nenagla-
šenem vokalu /u/).
Znak je mogoče citirati, a prav zato ga ni mogoče postaviti v kate-
rikoli kontekst, če naj se ognemo liberalni postmoderni ironiji, razlîki.
Govorica resda ni igra ne intenc ne kontekstov, a tudi gibanje razlîke ni,
ampak medij subjektivacije: intenca je tu nezavedna kontekstualizacija,
prišitje lastne samoniklosti na simbolno mrežo, na sporočilo Drugemu.
Se pravi, ko Derrida odtrga znak od konteksta in dovoli sleherno branje,
vsakršno kontekstualizacijo, tudi že nevtralizira znak – četudi zanika
nevtralizacijo kot nujni učinek dekonstrukcije.26 Če ni strukturno nad-
določenih branj, so vsa branja idiosinkrazije, idiotizmi. Ko se Derrida
22 J. Derrida, Glas in fenomen, n. d., 95.
23 J. R. Searle, Ponavljanje razlika, n. d., 315–316.
24 Derrida po Searlu neupravičeno pripisuje Austinu verjetje, da morajo intence »ležati za izjavami ka-
kor notranje slike, ki oživljajo vizualne znake« (J. R. Searle, Ponavljanje razlika, n. d., 308–309).
25 J. Derrida, Signatura dogodek kontekst, n. d., 119–121.
26 Prav tam, 140.
konteksta, v katerega se označevalec apriorno-aposteriorno vpisuje kot
reprezentant izjavljalca za ta kontekst.
Zavrnitev alternative med Searlom in Derridajem je mogoča že v
njunih lastnih obzorjih. Omenili smo že produktivnost Deridajeve kon-
ceptualizacije subjektivirajočega učinka dopolnila, ki »z zamudo proi-
zvede tisto, čemur naj bi se dodajalo«.22 Produktivna pa je tudi Searlo-
va obravnava intence in konvencije. Searle namreč Derridaju odgovar-
ja, da iterativnost omogoča intencionalno komunikacijo, ne pa prepre-
čuje.23 To pomeni, da lahko intence izražamo prav zato, ker imamo na
voljo nabor konvencij (besed, sintaktičnih pravil) za njihovo izražanje.
In če to tezo, s katero Searle brani Austina pred dekonstrukcijo, še po-
vežemo z njegovo trditvijo, da intence niso predhodne, ampak sočasne
izjavljanju,24 dobimo latentno tezo, da so naše intence dejansko inten-
ce drugih, da je želja potemtakem želja Drugega. Hkratni vznik inten-
ce in izjave namreč pomeni, da nimamo izvirnih, vnaprejšnjih intenc,
ki bi jih nato izražali s ponovljivimi tujimi, konvencionalnimi formami,
tj. da ni izvirna intenca nič drugega kakor ponovitev tuje izjave, omem-
ba uporabe.
A naj Searlova sprega koda in intence ostane zanj samega še tako ne-
mišljena predpostavka, vendarle ne moremo pristati niti na Derridajevo
alternativo, na »prenos gibanja«.25 Kajti ta prav tako ne razloži subjek-
tivacije v govorici, temveč jo, narobe, odlaga »v neskončnost«. Govor se
resda podreja istemu pravilu kakor pisava, toda to pravilo ni razlîka, am-
pak razlika (razlika v grafemih ou in où ali pač v naglašenem in nenagla-
šenem vokalu /u/).
Znak je mogoče citirati, a prav zato ga ni mogoče postaviti v kate-
rikoli kontekst, če naj se ognemo liberalni postmoderni ironiji, razlîki.
Govorica resda ni igra ne intenc ne kontekstov, a tudi gibanje razlîke ni,
ampak medij subjektivacije: intenca je tu nezavedna kontekstualizacija,
prišitje lastne samoniklosti na simbolno mrežo, na sporočilo Drugemu.
Se pravi, ko Derrida odtrga znak od konteksta in dovoli sleherno branje,
vsakršno kontekstualizacijo, tudi že nevtralizira znak – četudi zanika
nevtralizacijo kot nujni učinek dekonstrukcije.26 Če ni strukturno nad-
določenih branj, so vsa branja idiosinkrazije, idiotizmi. Ko se Derrida
22 J. Derrida, Glas in fenomen, n. d., 95.
23 J. R. Searle, Ponavljanje razlika, n. d., 315–316.
24 Derrida po Searlu neupravičeno pripisuje Austinu verjetje, da morajo intence »ležati za izjavami ka-
kor notranje slike, ki oživljajo vizualne znake« (J. R. Searle, Ponavljanje razlika, n. d., 308–309).
25 J. Derrida, Signatura dogodek kontekst, n. d., 119–121.
26 Prav tam, 140.
