Page 228 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 228
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
»/n/ajnavadnejši izgovor«, kot pravi Milner,16 za vključitev prepoveda-
nega izraza v jezik. Narekovaji so torej nadomestnik, ki uprizarja primat
učinka označevalca nad njegovim pomenom. Čeprav ne osmislijo real-
nega slovnice, ga vendarle evakuirajo v njen notranji rob in tako kom-
penzirajo odsotnost objektivnega pomena s subjektivnim smislom. Na-
rekovaji so tista zareza, ‘ki, četudi ničesar ne predrugači, vseeno spreme-
ni vse znake in ki edina odpira možnost za transcendentalno vprašanje’.
– Gramatika, s katero gramatik gramatikalizira agramatiko, je iluzor-
na vednost.
Iluzorna, a nujna. Kot namreč nakaže Ducrotova analiza ravna-
nja »človeka s ceste« in jezikoslovca,17 subjekt gramatike vznikne z isto
operacijo kakor subjekt govorice. In narobe: gramatika se subjektivira,
uvije vase, v označevalec označevalca, z isto gesto kakor njen uporabnik.
Ko slovnica ne le omeni, ampak tudi uporabi neslovnični niz, zgolj ozna-
či, »pomnoži« vselej že dane, spontane narekovaje nativnega govorca
(ravno zato je Derridajevo plastenje narekovajev redundantno: zadošča
že razlika odsotnost/navzočnost narekovajev). Prav v tej predpostavljeni
navedljivosti lastne govorice je domačinova samoniklost. Slovnica v tem
gleda na svoj objekt z domačinskega gledišča – zato ne more formalizi-
rati same subjektivacije.
Nezadostnost kategorije iterabilnosti
Oba, tako Derrida kakor Searle, imata prav, saj »le vert est ou«
hkrati »je« in »označuje« primer agramatičnosti. Se pravi, prav ima-
ta le oba skupaj, kar pomeni, da se vsak zase moti. Oba se motita, saj se
ne vprašata, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da niz »le vert est ou«
»označuje«, »pomeni« karkoli in da »je« kaj več kakor ne-simptoma-
tična, za teorijo nepertinentna napaka v izvedbi. Derrida sicer odgovarja
Searlu, da se uporaba in omemba niza ne izključujeta, a se značilno ogne
problemu z zagotavljanjem, da je meja med njima zmuzljiva.18 Preskoči
problem razcepa med izjavo in njenim izjavljanjem, razlike med nivojem,
na katerem niz »je« (»le vert est ou«), in nivojem, na katerem izjavljalec
niz omeni (»Izjavljam: ‘le vert est ou’«). Meja med pozicijama »je« in
»označuje«, med ravninama uporabe in omembe, je resda nedoločljiva,
a le za samega izjavljalca, ki – skupaj z Derridajem – taji svoj razcep na ti
16 J.-C. Milner, Ovinek čez sitnosti z vsem, slov. prev. R. Močnik, v: Psihoanaliza in kultura, ur. R. Moč-
nik, Ljubljana 1981, 298 op. 2.
17 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, Ljubljana 1988, 121, 128.
18 »/L/e re-iteriram lahko: kje je ločnica med /uporabo in omembo/? Jo je mogoče strogo locirati? Po-
trpežljivo bom čakal na odgovor« (J. Derrida, Limited Inc, n. d., 158).
»/n/ajnavadnejši izgovor«, kot pravi Milner,16 za vključitev prepoveda-
nega izraza v jezik. Narekovaji so torej nadomestnik, ki uprizarja primat
učinka označevalca nad njegovim pomenom. Čeprav ne osmislijo real-
nega slovnice, ga vendarle evakuirajo v njen notranji rob in tako kom-
penzirajo odsotnost objektivnega pomena s subjektivnim smislom. Na-
rekovaji so tista zareza, ‘ki, četudi ničesar ne predrugači, vseeno spreme-
ni vse znake in ki edina odpira možnost za transcendentalno vprašanje’.
– Gramatika, s katero gramatik gramatikalizira agramatiko, je iluzor-
na vednost.
Iluzorna, a nujna. Kot namreč nakaže Ducrotova analiza ravna-
nja »človeka s ceste« in jezikoslovca,17 subjekt gramatike vznikne z isto
operacijo kakor subjekt govorice. In narobe: gramatika se subjektivira,
uvije vase, v označevalec označevalca, z isto gesto kakor njen uporabnik.
Ko slovnica ne le omeni, ampak tudi uporabi neslovnični niz, zgolj ozna-
či, »pomnoži« vselej že dane, spontane narekovaje nativnega govorca
(ravno zato je Derridajevo plastenje narekovajev redundantno: zadošča
že razlika odsotnost/navzočnost narekovajev). Prav v tej predpostavljeni
navedljivosti lastne govorice je domačinova samoniklost. Slovnica v tem
gleda na svoj objekt z domačinskega gledišča – zato ne more formalizi-
rati same subjektivacije.
Nezadostnost kategorije iterabilnosti
Oba, tako Derrida kakor Searle, imata prav, saj »le vert est ou«
hkrati »je« in »označuje« primer agramatičnosti. Se pravi, prav ima-
ta le oba skupaj, kar pomeni, da se vsak zase moti. Oba se motita, saj se
ne vprašata, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da niz »le vert est ou«
»označuje«, »pomeni« karkoli in da »je« kaj več kakor ne-simptoma-
tična, za teorijo nepertinentna napaka v izvedbi. Derrida sicer odgovarja
Searlu, da se uporaba in omemba niza ne izključujeta, a se značilno ogne
problemu z zagotavljanjem, da je meja med njima zmuzljiva.18 Preskoči
problem razcepa med izjavo in njenim izjavljanjem, razlike med nivojem,
na katerem niz »je« (»le vert est ou«), in nivojem, na katerem izjavljalec
niz omeni (»Izjavljam: ‘le vert est ou’«). Meja med pozicijama »je« in
»označuje«, med ravninama uporabe in omembe, je resda nedoločljiva,
a le za samega izjavljalca, ki – skupaj z Derridajem – taji svoj razcep na ti
16 J.-C. Milner, Ovinek čez sitnosti z vsem, slov. prev. R. Močnik, v: Psihoanaliza in kultura, ur. R. Moč-
nik, Ljubljana 1981, 298 op. 2.
17 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, Ljubljana 1988, 121, 128.
18 »/L/e re-iteriram lahko: kje je ločnica med /uporabo in omembo/? Jo je mogoče strogo locirati? Po-
trpežljivo bom čakal na odgovor« (J. Derrida, Limited Inc, n. d., 158).
