Page 226 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 226
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Nemara bi moral pomnožiti narekovaje in zapisati: »zeleno je ali« resda ne
označuje ničesar (vsaj kolikor je označevanje ali pomenjanje odvisno od di-
skurzivne gramatičnosti, od nečesa, kar nikakor ni obvezno), toda nave-
dek fraze (kot omembe) »… ‘zeleno je ali’ …« lahko kot navedljiva referenca
označuje poleg tega (še vedno /encore/): »to je primer agramatičnosti«, pri če-
mer ta primer agramatičnosti, »‘“zeleno je ali”’«, brez dvoma, s svojim funk-
cioniranjem, dokazuje, da je cepitev vselej mogoča; in prav tako lahko sle-
herna gramatična fraza, navedena v določenem kontekstu, na primer v uč-
beniku slovnice, označuje še vedno /encore/: primer gramatike sem.11
Toda Derrida se ne vpraša, katera instanca sploh omogoči to kon-
kretno kontekstualizacijo, pod katerimi pogoji lahko izjavljalec pripne
»le vert est ou« na red simbolnega, gramatičnosti. Vprašati smo se mo-
rali sami in zgoraj smo že nakazali odgovor. Če naj ta odgovor razvijemo,
lahko v prvem približku ostanemo kar pri Derridajevem Husserlu. Raz-
lika med enojnimi in dvojnimi narekovaji (natančneje, med odsotnostjo
in navzočnostjo narekovajev), zev med uporabo in omembo, je rez med
čisto psihološko izkušnjo in transcendentalno zavestjo,
razlika, ki, četudi ničesar ne predrugači, vseeno spremeni vse znake in ki edi-
na odpira možnost za transcendentalno vprašanje. Torej za svobodo samo.
Potemtakem temeljna razlika, brez katere nobena druga razlika na svetu ne
bi imela smisla ne možnosti, da se pojavi kot taka.12
Derrida se očitno vendarle vpraša, a se v nadaljevanju pretvarja, da
se ni.
Zakaj lahko narekovaji podelijo izjavi pomen, ne da bi jo kakorko-
li »predrugačili«? Zato ker spremenijo njeno vlogo znaka, tistega, kar
predstavlja nekaj za nekoga (oziroma v primeru »le vert est ou«: kar ne
predstavlja ničesar za nikogar), v učinek označevalca, tistega, kar pred-
stavlja izjavljalca za vse preostale označevalce. Narekovaji reprezentirajo
gramatika za gramatiko: slovničarjeva izjava »‘le vert est ou’« se simp-
tomatično vpisuje neposredno v predpostavljenega Drugega, v slovnico.
Slovnica s tem podeli izjavi smisel, minimalni pomen, pomen »primer
agramatičnosti«, izjava pa obenem (ob tistem enem, ki ga uteleša že kro-
žnost definicije označevalca) osmisli, dopolni slovnico z označevalcem
brez označenca, pomena, tj. z označevalcem polja označevalca, slovni-
ce.13 Kot navedba agramatičnosti, drugega slovnice, je ta omemba pred-
11 J. Derrida, Limited Inc, n. d., 153.
12 Isti, Glas in fenomen, n. d., 17.
13 Marko Kržan (v pogl. »Razmerje med lingvistiko in pragmatiko ter ‘tuji govor’« v tem zborniku)
pokaže, da slovnica potrebuje polju označevalcev zunanje dopolnilo, če naj deluje kot aparat za do-
dajanje pomena formalnim elementom. Tvorbeno slovnico tako dopolnjuje logiški moment, ki jo
Nemara bi moral pomnožiti narekovaje in zapisati: »zeleno je ali« resda ne
označuje ničesar (vsaj kolikor je označevanje ali pomenjanje odvisno od di-
skurzivne gramatičnosti, od nečesa, kar nikakor ni obvezno), toda nave-
dek fraze (kot omembe) »… ‘zeleno je ali’ …« lahko kot navedljiva referenca
označuje poleg tega (še vedno /encore/): »to je primer agramatičnosti«, pri če-
mer ta primer agramatičnosti, »‘“zeleno je ali”’«, brez dvoma, s svojim funk-
cioniranjem, dokazuje, da je cepitev vselej mogoča; in prav tako lahko sle-
herna gramatična fraza, navedena v določenem kontekstu, na primer v uč-
beniku slovnice, označuje še vedno /encore/: primer gramatike sem.11
Toda Derrida se ne vpraša, katera instanca sploh omogoči to kon-
kretno kontekstualizacijo, pod katerimi pogoji lahko izjavljalec pripne
»le vert est ou« na red simbolnega, gramatičnosti. Vprašati smo se mo-
rali sami in zgoraj smo že nakazali odgovor. Če naj ta odgovor razvijemo,
lahko v prvem približku ostanemo kar pri Derridajevem Husserlu. Raz-
lika med enojnimi in dvojnimi narekovaji (natančneje, med odsotnostjo
in navzočnostjo narekovajev), zev med uporabo in omembo, je rez med
čisto psihološko izkušnjo in transcendentalno zavestjo,
razlika, ki, četudi ničesar ne predrugači, vseeno spremeni vse znake in ki edi-
na odpira možnost za transcendentalno vprašanje. Torej za svobodo samo.
Potemtakem temeljna razlika, brez katere nobena druga razlika na svetu ne
bi imela smisla ne možnosti, da se pojavi kot taka.12
Derrida se očitno vendarle vpraša, a se v nadaljevanju pretvarja, da
se ni.
Zakaj lahko narekovaji podelijo izjavi pomen, ne da bi jo kakorko-
li »predrugačili«? Zato ker spremenijo njeno vlogo znaka, tistega, kar
predstavlja nekaj za nekoga (oziroma v primeru »le vert est ou«: kar ne
predstavlja ničesar za nikogar), v učinek označevalca, tistega, kar pred-
stavlja izjavljalca za vse preostale označevalce. Narekovaji reprezentirajo
gramatika za gramatiko: slovničarjeva izjava »‘le vert est ou’« se simp-
tomatično vpisuje neposredno v predpostavljenega Drugega, v slovnico.
Slovnica s tem podeli izjavi smisel, minimalni pomen, pomen »primer
agramatičnosti«, izjava pa obenem (ob tistem enem, ki ga uteleša že kro-
žnost definicije označevalca) osmisli, dopolni slovnico z označevalcem
brez označenca, pomena, tj. z označevalcem polja označevalca, slovni-
ce.13 Kot navedba agramatičnosti, drugega slovnice, je ta omemba pred-
11 J. Derrida, Limited Inc, n. d., 153.
12 Isti, Glas in fenomen, n. d., 17.
13 Marko Kržan (v pogl. »Razmerje med lingvistiko in pragmatiko ter ‘tuji govor’« v tem zborniku)
pokaže, da slovnica potrebuje polju označevalcev zunanje dopolnilo, če naj deluje kot aparat za do-
dajanje pomena formalnim elementom. Tvorbeno slovnico tako dopolnjuje logiški moment, ki jo
