Page 225 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 225
derridajev poseg v teorijo govornih dejanj ...
Drugič, Derridajev argument, da lahko »le vert est ou« navseza-
dnje pomeni primer agramatičnosti, prav tako ostane predteoretski. »Le
vert est ou« resda lahko pomeni in ne le uteleša »primer agramatično-
sti«, a kakor o prevodu izjave »Grün ist oder« tudi o tem odloča gra-
matika. Derridajev argument sicer predpostavlja, da je gramatika tista,
ki lahko podeli izjavi »le vert est ou« pomen »primer agramatičnosti«.
A ta predpostavka pri Derridaju ostane predpostavka, saj je ne analizira
– in ker je ne analizira, ostane banalna. Če bi jo analiziral, bi lahko raz-
vil teoretski koncept gramatike kot ideološkega aparata institucije na-
cionalne države.9 Ker je ne analizira, samoniklo prakticira za ideološke
prakse značilno fetišistično utajitev subjektivacije, ki jo, kot bomo po-
skušali pokazati v nadaljevanju, substancializira z abstraktno kategori-
jo iterabilnosti. Ta kategorija je Deridajevo priznanje, da lahko sleherni
označevalec subjektivira, in s tem alibi pred teoretskim delom, ki bi mo-
ralo analizirati diskurzivne antagonizme, ki v konkretnem primeru po-
stavijo neki označevalec na izjemno mesto subjektivirajočega označeval-
ca.10 Derrida abstrahira od konkretnega mehanizma subjektivacije pra-
znega, agramatičnega označevalca in se zadovolji z vztrajanjem, da je mo-
goče navesti, subjektivirati sleherni označevalec. Kakor njegov naslovlje-
nec izjave »le vert est ou« in gramatik tudi sam Derrida zanemari po-
goj možnosti za gramatičnost te izjave. Pri njiju je ta iluzija nujna za nju-
no podeljevanje gramatičnosti tej izjavi, pri njem pa za vztrajanje pri ka-
tegoriji iterabilnosti.
Gramatika kot medij subjektivacije in kot pogoj
iterabilnosti
Avtor spisa »Limited Inc a b c…« sicer konkretno pokaže, katera iz-
med potencialno neskončnih kontekstualizacij zmore podeliti nizu »le
vert est ou« gramatičnost. V boju s searlovsko napačnim branjem se ta-
kole vrne k pravkar navedenemu mestu iz študije »Signatura dogodek
kontekst«:
9 Za teorijo nacije kot ničte institucije, ki s fetišistično utajitvijo konfliktnosti diskurzov omogoča
medsebojno prevedljivost teh diskurzov, njihovo participacijo v naciji, gl. R. Močnik, 3 teorije: ideolo-
gija, nacija, institucija, Ljubljana 1999, 69–109.
10 S fenomenološke pozicije je Derridaju mogoče očitati, da iz husserlovskega argumenta, da je mo-
žnost gramatičnosti znaka kljub odsotnosti izjavljalca, naslovljenca in konteksta znaka nujna mo-
žnost, sklene, da je ta nujna možnost »vpisana« v sam znak in da je potemtakem husserlovski binom
gramatičnost/agramatičnost ideološki, tega sklepa pa ne razvije z analizo »vpisa« (K. Mulligan, Se-
arle, Derrida and the Ends of Phenomenology, v: John Searle, ur. B. Smith, Cambridge 2003, 271–
276). Rečemo torej lahko, da je ta »vpis« iterabilnosti znaka v sam znak Derridajeva substancialna
kategorija na mestu, ki bi ga morala zasedati konceptualizacija pogojev za ta »vpis«, v tem primeru
konceptualizacija institucije gramatike.
Drugič, Derridajev argument, da lahko »le vert est ou« navseza-
dnje pomeni primer agramatičnosti, prav tako ostane predteoretski. »Le
vert est ou« resda lahko pomeni in ne le uteleša »primer agramatično-
sti«, a kakor o prevodu izjave »Grün ist oder« tudi o tem odloča gra-
matika. Derridajev argument sicer predpostavlja, da je gramatika tista,
ki lahko podeli izjavi »le vert est ou« pomen »primer agramatičnosti«.
A ta predpostavka pri Derridaju ostane predpostavka, saj je ne analizira
– in ker je ne analizira, ostane banalna. Če bi jo analiziral, bi lahko raz-
vil teoretski koncept gramatike kot ideološkega aparata institucije na-
cionalne države.9 Ker je ne analizira, samoniklo prakticira za ideološke
prakse značilno fetišistično utajitev subjektivacije, ki jo, kot bomo po-
skušali pokazati v nadaljevanju, substancializira z abstraktno kategori-
jo iterabilnosti. Ta kategorija je Deridajevo priznanje, da lahko sleherni
označevalec subjektivira, in s tem alibi pred teoretskim delom, ki bi mo-
ralo analizirati diskurzivne antagonizme, ki v konkretnem primeru po-
stavijo neki označevalec na izjemno mesto subjektivirajočega označeval-
ca.10 Derrida abstrahira od konkretnega mehanizma subjektivacije pra-
znega, agramatičnega označevalca in se zadovolji z vztrajanjem, da je mo-
goče navesti, subjektivirati sleherni označevalec. Kakor njegov naslovlje-
nec izjave »le vert est ou« in gramatik tudi sam Derrida zanemari po-
goj možnosti za gramatičnost te izjave. Pri njiju je ta iluzija nujna za nju-
no podeljevanje gramatičnosti tej izjavi, pri njem pa za vztrajanje pri ka-
tegoriji iterabilnosti.
Gramatika kot medij subjektivacije in kot pogoj
iterabilnosti
Avtor spisa »Limited Inc a b c…« sicer konkretno pokaže, katera iz-
med potencialno neskončnih kontekstualizacij zmore podeliti nizu »le
vert est ou« gramatičnost. V boju s searlovsko napačnim branjem se ta-
kole vrne k pravkar navedenemu mestu iz študije »Signatura dogodek
kontekst«:
9 Za teorijo nacije kot ničte institucije, ki s fetišistično utajitvijo konfliktnosti diskurzov omogoča
medsebojno prevedljivost teh diskurzov, njihovo participacijo v naciji, gl. R. Močnik, 3 teorije: ideolo-
gija, nacija, institucija, Ljubljana 1999, 69–109.
10 S fenomenološke pozicije je Derridaju mogoče očitati, da iz husserlovskega argumenta, da je mo-
žnost gramatičnosti znaka kljub odsotnosti izjavljalca, naslovljenca in konteksta znaka nujna mo-
žnost, sklene, da je ta nujna možnost »vpisana« v sam znak in da je potemtakem husserlovski binom
gramatičnost/agramatičnost ideološki, tega sklepa pa ne razvije z analizo »vpisa« (K. Mulligan, Se-
arle, Derrida and the Ends of Phenomenology, v: John Searle, ur. B. Smith, Cambridge 2003, 271–
276). Rečemo torej lahko, da je ta »vpis« iterabilnosti znaka v sam znak Derridajeva substancialna
kategorija na mestu, ki bi ga morala zasedati konceptualizacija pogojev za ta »vpis«, v tem primeru
konceptualizacija institucije gramatike.
