Page 224 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 224
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ne bi postavil stavčnega poudarka na zadnjo besedo. Sprejem, »uptake«
prevoda »le vert est ou« kot »le vert est où?«, ki si ga zamišlja Derri-
da, torej ni mogoč. (Zato je nepertinenten njegov primer enakozvočno-
sti med besedama »vert« in »verre«: »Où est passé le verre dans lequel
je voulais vous donner à boire?«; mogoč je kvečjemu sprejem »le verre
est ou«, tj. »kozarec je ali«, ki pa ostaja agramatičen.) – Derrida bi bil
prepričljivejši, če bi si zamislil denimo sprejema »le vert est août« in »le
verre est août«, tj. »zeleno je avgust« in »kozarec je avgust«. Tedaj bi
izjavo »Grün ist oder« prestavil iz razreda agramatičnih, sinnlos izjav, v
katerega jo uvršča Husserl, v razred izjav, ki so »napačne ali protislovne
(widersinnig in ne sinnlos, pravi Husserl)«.7 A tudi tu bi Derrida moral
zanemariti dejstvo, da slovar dovoljuje dve izgovarjavi besede août, tako
da bi ustno prevajanje izjave »Grün ist oder« poseglo po tisti, ki ni ena-
kozvočna s slovarsko določeno izgovarjavo besede ou.
Subjekt francoske jezikovne norme bi tedaj prevod nujno sprejel kot
»le vert est ou«. In narobe, kot »le vert est où« bi ta prevod sprejel samo
nesubjektiviran individuum. Natančneje, ker tak individuum sploh ne
bi bil zmožen sprejema, moramo reči, da bi ta prevod kot »le vert est
où« sprejel individuum, ki bi prav s tem sprejemom postal subjekt. Bese-
do »ou« bi namreč poudaril le ob predpostavki, da prevod, izjava, kate-
re naslovljenec je, ne more biti sinnlos. Zaradi te predpostavke bi sprejel
agramatičnost prevoda nase in prestavil stavčni poudarek na zadnjo be-
sedo prevoda – a s tem bi se že umestil v normo. Nesmiselnost nanj na-
slovljenega prevoda bi odpravil tako, da bi ga supliral, se pravi, zapolnil
in nadomestil, z novim stavčnim poudarkom, praznim označevalcem,
ki ne bi spremenil ničesar na ravni fonetike, a vse na ravni fonologije.8 –
Ravno normativni Drugi je tisti, ki v Derridajevem »naključnem« pri-
meru prevoda izjave »Grün ist oder« podeli nizu status gramatičnosti, s
tem ko znamek ou zamenja z où. Primer torej ni ne »naključen« ne pri-
mer diseminacije pomena enega znamka: ko se agramatični znamek ou
obrne okrog Drugega, se k izjavljalcu vrne kot drug znamek, kot grama-
tični où. Pogoj možnosti za gramatičnost primera ni v diseminaciji, am-
pak v subjektivaciji. Ta izjemni, mejni status primera pa bi lahko uvidel
že Derrida, če bi se vrnil k lastni konceptualizaciji dopolnila, h kateri
smo se tudi sami pravkar zatekli.
7 Prav tam, 130.
8 Za naglas na fra. besedi à kot prazni označevalec, ki ga Derrida prezre pri dekonstruiranju Lacano-
ve interpretacije Poejevega Ukradenega pisma, gl. B. Johnson, Referenčni okvir: Poe, Lacan, Derrida,
slov. prev. B. Čibej, v: Edgar Allan Poe idr., Ukradeni Poe, Ljubljana 1990, 115.
ne bi postavil stavčnega poudarka na zadnjo besedo. Sprejem, »uptake«
prevoda »le vert est ou« kot »le vert est où?«, ki si ga zamišlja Derri-
da, torej ni mogoč. (Zato je nepertinenten njegov primer enakozvočno-
sti med besedama »vert« in »verre«: »Où est passé le verre dans lequel
je voulais vous donner à boire?«; mogoč je kvečjemu sprejem »le verre
est ou«, tj. »kozarec je ali«, ki pa ostaja agramatičen.) – Derrida bi bil
prepričljivejši, če bi si zamislil denimo sprejema »le vert est août« in »le
verre est août«, tj. »zeleno je avgust« in »kozarec je avgust«. Tedaj bi
izjavo »Grün ist oder« prestavil iz razreda agramatičnih, sinnlos izjav, v
katerega jo uvršča Husserl, v razred izjav, ki so »napačne ali protislovne
(widersinnig in ne sinnlos, pravi Husserl)«.7 A tudi tu bi Derrida moral
zanemariti dejstvo, da slovar dovoljuje dve izgovarjavi besede août, tako
da bi ustno prevajanje izjave »Grün ist oder« poseglo po tisti, ki ni ena-
kozvočna s slovarsko določeno izgovarjavo besede ou.
Subjekt francoske jezikovne norme bi tedaj prevod nujno sprejel kot
»le vert est ou«. In narobe, kot »le vert est où« bi ta prevod sprejel samo
nesubjektiviran individuum. Natančneje, ker tak individuum sploh ne
bi bil zmožen sprejema, moramo reči, da bi ta prevod kot »le vert est
où« sprejel individuum, ki bi prav s tem sprejemom postal subjekt. Bese-
do »ou« bi namreč poudaril le ob predpostavki, da prevod, izjava, kate-
re naslovljenec je, ne more biti sinnlos. Zaradi te predpostavke bi sprejel
agramatičnost prevoda nase in prestavil stavčni poudarek na zadnjo be-
sedo prevoda – a s tem bi se že umestil v normo. Nesmiselnost nanj na-
slovljenega prevoda bi odpravil tako, da bi ga supliral, se pravi, zapolnil
in nadomestil, z novim stavčnim poudarkom, praznim označevalcem,
ki ne bi spremenil ničesar na ravni fonetike, a vse na ravni fonologije.8 –
Ravno normativni Drugi je tisti, ki v Derridajevem »naključnem« pri-
meru prevoda izjave »Grün ist oder« podeli nizu status gramatičnosti, s
tem ko znamek ou zamenja z où. Primer torej ni ne »naključen« ne pri-
mer diseminacije pomena enega znamka: ko se agramatični znamek ou
obrne okrog Drugega, se k izjavljalcu vrne kot drug znamek, kot grama-
tični où. Pogoj možnosti za gramatičnost primera ni v diseminaciji, am-
pak v subjektivaciji. Ta izjemni, mejni status primera pa bi lahko uvidel
že Derrida, če bi se vrnil k lastni konceptualizaciji dopolnila, h kateri
smo se tudi sami pravkar zatekli.
7 Prav tam, 130.
8 Za naglas na fra. besedi à kot prazni označevalec, ki ga Derrida prezre pri dekonstruiranju Lacano-
ve interpretacije Poejevega Ukradenega pisma, gl. B. Johnson, Referenčni okvir: Poe, Lacan, Derrida,
slov. prev. B. Čibej, v: Edgar Allan Poe idr., Ukradeni Poe, Ljubljana 1990, 115.
