Page 223 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 223
derridajev poseg v teorijo govornih dejanj ...
mera agramatičnosti. Ta znak tako predstavlja izjavljalca za normo fran-
coskega jezika, na njenem ozadju pridobi pomen, ničto stopnjo pome-
na: pomeni »primer agramatičnosti«, tj. pomeni sebe samega. Ko izja-
vljalec k jezikovni normi ne pristopa več kot k sredstvu za husserlovsko
ekspresijo intence, tedaj preneha samoniklo uporabljati niz »le vert est
ou«, preneha kršiti normo, in uvidi, da je niz logično agramatičen, da
ni zmožen formalizirati intencionalnega razmerja do objekta. Zdaj lah-
ko niz omeni, ga obda z narekovaji, se distancira od njega, saj ta ne pred-
stavlja več njegove intence za (njega samega kot prvega) naslovljenca, am-
pak njegovo odtujitev v normi za normo samo. Po tej interpelaciji v jezi-
kovno normo pa lahko subjekt tudi ne-samoniklo uporabi niz »le vert
est ou« za navedbo primera agramatičnosti.
Prehod od Searlove teze k Derridajevi je torej mogoče argumentira-
ti s stališča teorije subjektivacije. S tega stališča je potemtakem mogoče
ubraniti Derridaja pred Searlom. A prav s tega gledišča je mogoče tudi
nasloviti na Derridaja očitek, ki ga Searle ne bi mogel razviti. Niz, kakr-
šen je »le vert est ou«, res lahko postane gramatičen, lahko označuje, a
to ne pomeni, da ni izjemen, saj označuje prav in samo ostale gramatič-
ne nize. Derrida ima prav, a ne pokaže, zakaj ima prav, zato njegova teza
ostane neteoretizirana: zadovolji se z »vztrajanjem«, da je vsak znak na-
vedljiv, ločljiv od izvirnega konteksta, tako da lahko sestavlja nove kon-
tekste »v neskončnost«.6 Toda argumenta, ki ju ilustrira z znakom »le
vert est ou«, lahko obrnemo in pokažemo, da je Derrida primoran zgolj
vztrajati pri navedljivosti znaka, saj je ne more teoretizirati.
Prvič, argument, da bi izjava »Grün ist oder« z ustnim prevodom v
francoščino postala gramatična, je mogoč le ob predpostavkah, da bi bil
t. i. stavčni poudarek (se pravi, izjavni poudarek, poudarek elementa pri
izjavljanju stavka) prevoda na zadnji besedi in da bi ta beseda tako dobi-
la nov pomen. Toda predpostavki sta zmotni. Izgovarjava, ki bi stavčni
poudarek postavila na to besedo, ne bi zgolj zamenjala enega pomena be-
sede z drugim, ampak bi spremenila to besedo (»ou«) v drugo (»où«).
Niz »le vert est ou« ne bi postal gramatičen, ampak drug niz. Besedi où
in ou sta na svoji ravni resda enakozvočni (fonetično accent grave prve
besede ne loči od druge), na ravni stavka pa ne: že sam stavek, analitična
abstrakcija izjave, predpostavlja stavčni poudarek na besedi où oziroma
nepoudarjenost besede ou. Gre za dve besedi, ne za dve kontekstualiza-
ciji in s tem dva pomena iste besede. Besede, ki bi hkrati pomenila »ali«
in »kje«, francoščina nima. Zato prevod izjave »Grün ist oder« sploh
6 J. Derrida, Signatura dogodek kontekst, n. d., 131.
mera agramatičnosti. Ta znak tako predstavlja izjavljalca za normo fran-
coskega jezika, na njenem ozadju pridobi pomen, ničto stopnjo pome-
na: pomeni »primer agramatičnosti«, tj. pomeni sebe samega. Ko izja-
vljalec k jezikovni normi ne pristopa več kot k sredstvu za husserlovsko
ekspresijo intence, tedaj preneha samoniklo uporabljati niz »le vert est
ou«, preneha kršiti normo, in uvidi, da je niz logično agramatičen, da
ni zmožen formalizirati intencionalnega razmerja do objekta. Zdaj lah-
ko niz omeni, ga obda z narekovaji, se distancira od njega, saj ta ne pred-
stavlja več njegove intence za (njega samega kot prvega) naslovljenca, am-
pak njegovo odtujitev v normi za normo samo. Po tej interpelaciji v jezi-
kovno normo pa lahko subjekt tudi ne-samoniklo uporabi niz »le vert
est ou« za navedbo primera agramatičnosti.
Prehod od Searlove teze k Derridajevi je torej mogoče argumentira-
ti s stališča teorije subjektivacije. S tega stališča je potemtakem mogoče
ubraniti Derridaja pred Searlom. A prav s tega gledišča je mogoče tudi
nasloviti na Derridaja očitek, ki ga Searle ne bi mogel razviti. Niz, kakr-
šen je »le vert est ou«, res lahko postane gramatičen, lahko označuje, a
to ne pomeni, da ni izjemen, saj označuje prav in samo ostale gramatič-
ne nize. Derrida ima prav, a ne pokaže, zakaj ima prav, zato njegova teza
ostane neteoretizirana: zadovolji se z »vztrajanjem«, da je vsak znak na-
vedljiv, ločljiv od izvirnega konteksta, tako da lahko sestavlja nove kon-
tekste »v neskončnost«.6 Toda argumenta, ki ju ilustrira z znakom »le
vert est ou«, lahko obrnemo in pokažemo, da je Derrida primoran zgolj
vztrajati pri navedljivosti znaka, saj je ne more teoretizirati.
Prvič, argument, da bi izjava »Grün ist oder« z ustnim prevodom v
francoščino postala gramatična, je mogoč le ob predpostavkah, da bi bil
t. i. stavčni poudarek (se pravi, izjavni poudarek, poudarek elementa pri
izjavljanju stavka) prevoda na zadnji besedi in da bi ta beseda tako dobi-
la nov pomen. Toda predpostavki sta zmotni. Izgovarjava, ki bi stavčni
poudarek postavila na to besedo, ne bi zgolj zamenjala enega pomena be-
sede z drugim, ampak bi spremenila to besedo (»ou«) v drugo (»où«).
Niz »le vert est ou« ne bi postal gramatičen, ampak drug niz. Besedi où
in ou sta na svoji ravni resda enakozvočni (fonetično accent grave prve
besede ne loči od druge), na ravni stavka pa ne: že sam stavek, analitična
abstrakcija izjave, predpostavlja stavčni poudarek na besedi où oziroma
nepoudarjenost besede ou. Gre za dve besedi, ne za dve kontekstualiza-
ciji in s tem dva pomena iste besede. Besede, ki bi hkrati pomenila »ali«
in »kje«, francoščina nima. Zato prevod izjave »Grün ist oder« sploh
6 J. Derrida, Signatura dogodek kontekst, n. d., 131.
