Page 222 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 222
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Derrida replicira:
Zgolj v kontekstu, ki je določen z voljo do védenja, z epistemsko intenco, z
zavestnim odnosom do objekta kot objekta spoznavanja v horizontu resni-
ce, v tem kontekstualno orientiranem polju je torej »zeleno je ali« nespre-
jemljivo. Toda ker »zeleno je ali« ali »abrakadabra« ne konstituirata svojih
kontekstov v njiju samih, čisto nič ne preprečuje, da bi kot označujoči zna-
mek (ali indic, bi rekel Husserl) ne funkcionirala v drugem kontekstu. Ne
le v naključnem primeru, kjer bo s prevodom iz nemščine v francoščino »le
vert est ou« pridobilo gramatikalnost, ou (oder), ki postane ob poslušanju où
(znamek kraja): »Où est passé le vert (du gazon: le vert est où?)«; »Où est
passé le verre dans lequel je voulais vous donner à boire?«. Vendar tudi »le
vert est ou« (the green is or) še vedno pomeni primer agramatikalnosti /signi-
fie encore exemple d’agrammaticalité/.4
Searlov obrat tega Derridajevega obrata Husserla pa se glasi:
/Derrida/ pravi, da nesmiselni primer agramatične francoščine »le vert
est ou« pomeni /means/ (signifie) vsaj nekaj, namreč primer agramatično-
sti. Toda to je navadna zmota. Niz »le vert est ou« NE POMENI primera
agramatičnosti, pač pa JE primer agramatičnosti. Relacije pomena ne sme-
mo zamešati z utelešanjem /instantiation/. Ta napaka je resna, saj je del nje-
gove širše zmotne obravnave narave citata in sodi k njegovemu napačnemu
razumevanju razlike med uporabo in omembo. Niz »le vert est ou« je resda
mogoče omeniti kot primer agramatičnosti, vendar omemba niza ni isto kot
njegova uporaba. V tem primeru ni uporabljen, zato da bi kaj pomenil; dejan-
sko sploh ni uporabljen.5
Afiniteto lahko čutimo do obeh nasprotujočih si interpretacij, kar
pomeni, da je predteoretska in da sta takšni tudi sami. Zato ju moramo
najprej postaviti pod vprašaj. Kaj omogoča sam prehod od Searlove au-
stinovske teze ‘ le vert est ou’ je primer agramatičnosti k Derridajevi tezi
‘ le vert est ou’ pomeni primer agramatičnosti? V čem je pogoj tega pre-
hoda od je k pomeni (ki se je empirično zgodil v obratni smeri, teoret-
sko pa je časovni potek diskusije, kot bomo poskušali pokazati, plodne-
je obrniti)?
Prehod omogoča subjektivacija. Izjavljalec, interpeliran v normo
francoskega jezika, je tisti, ki lahko znak »le vert est ou« »omeni« kot
primer agramatičnosti in ga s tem tudi že »uporabi« za designacijo pri-
4 J. Derrida, Limited Inc, n. d., 36; isti, Signatura dogodek kontekst, slov. prev. S. Perpar, U. Grilc, v: So-
dobna literarna teorija, ur. A. Pogačnik, Ljubljana 1995, 131; prim. isti Glas in fenomen, slov. prev. R.
Močnik, Z. Skušek-Močnik, Ljubljana 1988, 98, 105.
5 J. R. Searle, Ponavljanje razlika (Odgovor Deridi), shrv. prev. N. Pejić, Delo 37 (1992), št. 1–2, 309–
310; prim. navedek angl. izvirnika v: J. Derrida, Limited Inc, n. d., 150–151.
Derrida replicira:
Zgolj v kontekstu, ki je določen z voljo do védenja, z epistemsko intenco, z
zavestnim odnosom do objekta kot objekta spoznavanja v horizontu resni-
ce, v tem kontekstualno orientiranem polju je torej »zeleno je ali« nespre-
jemljivo. Toda ker »zeleno je ali« ali »abrakadabra« ne konstituirata svojih
kontekstov v njiju samih, čisto nič ne preprečuje, da bi kot označujoči zna-
mek (ali indic, bi rekel Husserl) ne funkcionirala v drugem kontekstu. Ne
le v naključnem primeru, kjer bo s prevodom iz nemščine v francoščino »le
vert est ou« pridobilo gramatikalnost, ou (oder), ki postane ob poslušanju où
(znamek kraja): »Où est passé le vert (du gazon: le vert est où?)«; »Où est
passé le verre dans lequel je voulais vous donner à boire?«. Vendar tudi »le
vert est ou« (the green is or) še vedno pomeni primer agramatikalnosti /signi-
fie encore exemple d’agrammaticalité/.4
Searlov obrat tega Derridajevega obrata Husserla pa se glasi:
/Derrida/ pravi, da nesmiselni primer agramatične francoščine »le vert
est ou« pomeni /means/ (signifie) vsaj nekaj, namreč primer agramatično-
sti. Toda to je navadna zmota. Niz »le vert est ou« NE POMENI primera
agramatičnosti, pač pa JE primer agramatičnosti. Relacije pomena ne sme-
mo zamešati z utelešanjem /instantiation/. Ta napaka je resna, saj je del nje-
gove širše zmotne obravnave narave citata in sodi k njegovemu napačnemu
razumevanju razlike med uporabo in omembo. Niz »le vert est ou« je resda
mogoče omeniti kot primer agramatičnosti, vendar omemba niza ni isto kot
njegova uporaba. V tem primeru ni uporabljen, zato da bi kaj pomenil; dejan-
sko sploh ni uporabljen.5
Afiniteto lahko čutimo do obeh nasprotujočih si interpretacij, kar
pomeni, da je predteoretska in da sta takšni tudi sami. Zato ju moramo
najprej postaviti pod vprašaj. Kaj omogoča sam prehod od Searlove au-
stinovske teze ‘ le vert est ou’ je primer agramatičnosti k Derridajevi tezi
‘ le vert est ou’ pomeni primer agramatičnosti? V čem je pogoj tega pre-
hoda od je k pomeni (ki se je empirično zgodil v obratni smeri, teoret-
sko pa je časovni potek diskusije, kot bomo poskušali pokazati, plodne-
je obrniti)?
Prehod omogoča subjektivacija. Izjavljalec, interpeliran v normo
francoskega jezika, je tisti, ki lahko znak »le vert est ou« »omeni« kot
primer agramatičnosti in ga s tem tudi že »uporabi« za designacijo pri-
4 J. Derrida, Limited Inc, n. d., 36; isti, Signatura dogodek kontekst, slov. prev. S. Perpar, U. Grilc, v: So-
dobna literarna teorija, ur. A. Pogačnik, Ljubljana 1995, 131; prim. isti Glas in fenomen, slov. prev. R.
Močnik, Z. Skušek-Močnik, Ljubljana 1988, 98, 105.
5 J. R. Searle, Ponavljanje razlika (Odgovor Deridi), shrv. prev. N. Pejić, Delo 37 (1992), št. 1–2, 309–
310; prim. navedek angl. izvirnika v: J. Derrida, Limited Inc, n. d., 150–151.
