Page 221 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 221
derridajev poseg v teorijo govornih dejanj ...
tekstom. Izjave, ki to konvencijo kršijo, so paraziti, etiolacije. Odtuje-
nost v kodu tedaj intenco omogoča, ne razveljavi.
Derrida je seveda odgovoril, obsežno in večkrat, vendar se ni izne-
veril osnovni tezi, da je naslovljenčeva navzočnost in ne odsotnost ti-
sto, kar je v komunikaciji kvečjemu naključno. Kajti odgovarjal ni Joh-
nu R. Searlu, ampak predpostavljenemu subjektu, ki ga poleg podpisa-
nega Searla sestavljajo H. Dreyfus in D. Searle, ki se jima avtor »Od-
govora Derridaju« zahvaljuje za diskusijo o Derridajevi kritiki Austi-
na, ter sam Derrida kot Dreyfusov sodelavec. Vendar okuženost signa-
ture s sledjo ne odpravlja niti dvoma, da je dejanski avtor »Odgovora«
kateri od Searlovih »sorodnikov, tajnica, odvetnik, finančni svetovalec,
‘odgovorni urednik’ revije, šaljivec ali soimenjak«.1 Zato Derrida naslo-
vi »Limited Inc a b c…« na »nekega Searla, ki je razdeljen, pomnožen,
skombiniran, skupen«2 in ki ga zameji s sintagmo »Société à responsa-
bilité limitée« oziroma kratico »Sarl«, francoskim ekvivalentom na-
slovne kratice »Inc«.
Iterabilnost kot vir gramatikalizacije agramatičnosti
Najbolj ekonomičen vstop v debato se zdi točka, kjer se Derridaje-
va in Searlova pozicija vsaj minimalno prešijeta, mesto, na katerem prvi
vendarle podeli nasprotniku koncesijo, ne da bi se sam tega zavedal (kon-
cesijo torej dobi manko v Derridajevi lastni teoriji, mesto, na katerem ta
zdrsne na raven Searlove koncepcije, ki jo sicer dekonstruira).
Searle se med drugim loti jezikovnega niza »le vert est ou«, ki ga
Derrida brani pred Husserlovo izločitvijo iz čiste logične gramatike, da
bi zatem lahko zavrnil Austinovo izločitev etiolacij iz teorije govornih
dejanj. Husserl pravi:
K pojmu ekspresije /Ausdruck/ sodi, da ima pomen /Bedeutung/. Kakor
smo izpeljali zgoraj, jo ravno to razločuje od drugih znakov. Ekspresija brez
pomena /bedeutungsloser Ausdruck/ torej pravzaprav sploh ni ekspresija;
v najboljšem primeru je nekaj, kar zbuja vtis ali videz ekspresije, medtem ko,
strogo vzeto, še zdaleč ni to. Sem sodijo artikulirane glasovne tvorbe, ki zve-
nijo kakor besede, denimo abrakadabra, na drugi strani pa tudi kompleksi
pravih ekspresij, ki jim ne ustreza noben enovit pomen, pač pa s tem, kako
se kažejo navzven, ustvarjajo videz, da pretendirajo nanj. Npr. zeleno je ali /
Grün ist oder/.3
1 J. Derrida, Limited Inc, Pariz 1990, 66.
2 Prav tam, 68.
3 E. Husserl, Logische Untersuchungen, Zweiter Band, Untersuchungen zur Phänomenologie und
Theorie der Erkenntnis, I. Teil, I. Ausdruck und Bedeutung, v: isti, Husserliana XIX/1, Haag 1984, §
15,24–34.
tekstom. Izjave, ki to konvencijo kršijo, so paraziti, etiolacije. Odtuje-
nost v kodu tedaj intenco omogoča, ne razveljavi.
Derrida je seveda odgovoril, obsežno in večkrat, vendar se ni izne-
veril osnovni tezi, da je naslovljenčeva navzočnost in ne odsotnost ti-
sto, kar je v komunikaciji kvečjemu naključno. Kajti odgovarjal ni Joh-
nu R. Searlu, ampak predpostavljenemu subjektu, ki ga poleg podpisa-
nega Searla sestavljajo H. Dreyfus in D. Searle, ki se jima avtor »Od-
govora Derridaju« zahvaljuje za diskusijo o Derridajevi kritiki Austi-
na, ter sam Derrida kot Dreyfusov sodelavec. Vendar okuženost signa-
ture s sledjo ne odpravlja niti dvoma, da je dejanski avtor »Odgovora«
kateri od Searlovih »sorodnikov, tajnica, odvetnik, finančni svetovalec,
‘odgovorni urednik’ revije, šaljivec ali soimenjak«.1 Zato Derrida naslo-
vi »Limited Inc a b c…« na »nekega Searla, ki je razdeljen, pomnožen,
skombiniran, skupen«2 in ki ga zameji s sintagmo »Société à responsa-
bilité limitée« oziroma kratico »Sarl«, francoskim ekvivalentom na-
slovne kratice »Inc«.
Iterabilnost kot vir gramatikalizacije agramatičnosti
Najbolj ekonomičen vstop v debato se zdi točka, kjer se Derridaje-
va in Searlova pozicija vsaj minimalno prešijeta, mesto, na katerem prvi
vendarle podeli nasprotniku koncesijo, ne da bi se sam tega zavedal (kon-
cesijo torej dobi manko v Derridajevi lastni teoriji, mesto, na katerem ta
zdrsne na raven Searlove koncepcije, ki jo sicer dekonstruira).
Searle se med drugim loti jezikovnega niza »le vert est ou«, ki ga
Derrida brani pred Husserlovo izločitvijo iz čiste logične gramatike, da
bi zatem lahko zavrnil Austinovo izločitev etiolacij iz teorije govornih
dejanj. Husserl pravi:
K pojmu ekspresije /Ausdruck/ sodi, da ima pomen /Bedeutung/. Kakor
smo izpeljali zgoraj, jo ravno to razločuje od drugih znakov. Ekspresija brez
pomena /bedeutungsloser Ausdruck/ torej pravzaprav sploh ni ekspresija;
v najboljšem primeru je nekaj, kar zbuja vtis ali videz ekspresije, medtem ko,
strogo vzeto, še zdaleč ni to. Sem sodijo artikulirane glasovne tvorbe, ki zve-
nijo kakor besede, denimo abrakadabra, na drugi strani pa tudi kompleksi
pravih ekspresij, ki jim ne ustreza noben enovit pomen, pač pa s tem, kako
se kažejo navzven, ustvarjajo videz, da pretendirajo nanj. Npr. zeleno je ali /
Grün ist oder/.3
1 J. Derrida, Limited Inc, Pariz 1990, 66.
2 Prav tam, 68.
3 E. Husserl, Logische Untersuchungen, Zweiter Band, Untersuchungen zur Phänomenologie und
Theorie der Erkenntnis, I. Teil, I. Ausdruck und Bedeutung, v: isti, Husserliana XIX/1, Haag 1984, §
15,24–34.
