Page 220 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 220
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
celotno polje komunikacije. Sleherno občevanje, ne samo pisno, je mo-
goče zgolj po zaslugi načelne navedljivosti znaka, njegove hkratne pripa-
dnosti vsaj dvema občevalcema, kontekstoma. Znak je torej nujno pono-
vljiv in s tem tudi že spremenljiv, tj. iterabilen, in kot tak seveda ne more
biti izraz kake izvirne, idiosinkratične intence, komunikacija pa ne sred-
stvo izmenjave takšnih intenc. Na tej točki lahko Derrida v spisu »Si-
gnatura dogodek kontekst« bere Austina kot sopotnika, ki je povzdi-
gnil ilokucijska dejanja, obeležena z vsemi potezami Derridajeve pisave,
v model občevanja in tako zvedel intenco ter referenco na učinek samih
ilokucijskih formul.
Toda vse te podobnosti Derrida jemlje samo kot ozadje, kontrast na-
čelne razlike, svoje lastne razlîke: Austinova dekonstrukcija komunika-
cije naj ne bi prestopila praga lokucije, ta naj bi po njem ostala zgolj na-
ključen izraz ilokucijske formule in ne njena strukturno nujna uprizori-
tev/sprememba. Neodvisnost od lokucije naj bi Austinova ilokucija pla-
čala z odvisnostjo od enoznačnosti, ki da jo zagotavljata konvencionalno
določen kontekst ilokucijskega dejanja in »resnost« izjavljalčeve zave-
stne intence. Ilokucijsko dejanje naj bi bilo potemtakem spet odvisno od
vsega, česar je gramatologija odrešila znak, ko ga je podredila iterabilno-
sti, uprizorljivosti onstran empiričnega in semantičnega vira. Austin naj
bi bil zato primoran prikrajšati govorico za kontekstualno neustrezna in
intencionalno neresna govorna dejanja, t. i. etiolacije. Ta izključitev eti-
olacij je po Derridaju homologna Husserlovemu izgonu sinnlos, nesmi-
selnih izjav, nezmožnih formalizacije intencionalnega razmerja do pred-
postavljenega objekta. Zato Derrida kakor dekonstrukcijo Husserla tudi
dekonstrukcijo Austina utemelji na stavi, da je neizvirnost znaka pozi-
tivni pogoj njegove možnosti in obenem nemožnosti.
Searle v odgovoru na Derridajev članek o Austinu zavrne Derridaje-
vo temeljno gesto, podreditev celote komunikacije grafematičnosti. Na-
tančneje, strinja se, da je ponovljivost pogoj možnosti slehernega obče-
vanja, vendar se zdi, da ponovljivosti ne izpeljuje iz materialnosti, nuj-
ne uprizoritve znaka, temveč, narobe, iz virtualnosti koda. Ponovljivo-
sti zato ne poveže s spremenljivostjo, uprizoritvi ne podeli statusa histe-
rizacije uprizorjenega, temveč iterabilnost prevede nazaj v zdravorazum-
sko iterativnost, v ponovljivost pomena znaka kot identičnega. Zato lah-
ko kakor Derrida izenači pisno in ustno, toda pod nasprotnimi predika-
ti: Searlova »reiteracija« se znebi spremembe v ponovitvi, saj ji kod za-
gotavlja stabilnost. Kod je odsoten iz ilokucijskega dejanja in kot tak ne-
spremenljiv porok konvencionalne povezave med izjavo, intenco in kon-
celotno polje komunikacije. Sleherno občevanje, ne samo pisno, je mo-
goče zgolj po zaslugi načelne navedljivosti znaka, njegove hkratne pripa-
dnosti vsaj dvema občevalcema, kontekstoma. Znak je torej nujno pono-
vljiv in s tem tudi že spremenljiv, tj. iterabilen, in kot tak seveda ne more
biti izraz kake izvirne, idiosinkratične intence, komunikacija pa ne sred-
stvo izmenjave takšnih intenc. Na tej točki lahko Derrida v spisu »Si-
gnatura dogodek kontekst« bere Austina kot sopotnika, ki je povzdi-
gnil ilokucijska dejanja, obeležena z vsemi potezami Derridajeve pisave,
v model občevanja in tako zvedel intenco ter referenco na učinek samih
ilokucijskih formul.
Toda vse te podobnosti Derrida jemlje samo kot ozadje, kontrast na-
čelne razlike, svoje lastne razlîke: Austinova dekonstrukcija komunika-
cije naj ne bi prestopila praga lokucije, ta naj bi po njem ostala zgolj na-
ključen izraz ilokucijske formule in ne njena strukturno nujna uprizori-
tev/sprememba. Neodvisnost od lokucije naj bi Austinova ilokucija pla-
čala z odvisnostjo od enoznačnosti, ki da jo zagotavljata konvencionalno
določen kontekst ilokucijskega dejanja in »resnost« izjavljalčeve zave-
stne intence. Ilokucijsko dejanje naj bi bilo potemtakem spet odvisno od
vsega, česar je gramatologija odrešila znak, ko ga je podredila iterabilno-
sti, uprizorljivosti onstran empiričnega in semantičnega vira. Austin naj
bi bil zato primoran prikrajšati govorico za kontekstualno neustrezna in
intencionalno neresna govorna dejanja, t. i. etiolacije. Ta izključitev eti-
olacij je po Derridaju homologna Husserlovemu izgonu sinnlos, nesmi-
selnih izjav, nezmožnih formalizacije intencionalnega razmerja do pred-
postavljenega objekta. Zato Derrida kakor dekonstrukcijo Husserla tudi
dekonstrukcijo Austina utemelji na stavi, da je neizvirnost znaka pozi-
tivni pogoj njegove možnosti in obenem nemožnosti.
Searle v odgovoru na Derridajev članek o Austinu zavrne Derridaje-
vo temeljno gesto, podreditev celote komunikacije grafematičnosti. Na-
tančneje, strinja se, da je ponovljivost pogoj možnosti slehernega obče-
vanja, vendar se zdi, da ponovljivosti ne izpeljuje iz materialnosti, nuj-
ne uprizoritve znaka, temveč, narobe, iz virtualnosti koda. Ponovljivo-
sti zato ne poveže s spremenljivostjo, uprizoritvi ne podeli statusa histe-
rizacije uprizorjenega, temveč iterabilnost prevede nazaj v zdravorazum-
sko iterativnost, v ponovljivost pomena znaka kot identičnega. Zato lah-
ko kakor Derrida izenači pisno in ustno, toda pod nasprotnimi predika-
ti: Searlova »reiteracija« se znebi spremembe v ponovitvi, saj ji kod za-
gotavlja stabilnost. Kod je odsoten iz ilokucijskega dejanja in kot tak ne-
spremenljiv porok konvencionalne povezave med izjavo, intenco in kon-
