Page 212 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 212
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
pomembnejša točka. Če fenomenologijo spodnesemo na tem kraju, smo jo
spodnesti vso – a na neki način jo je tu zapustil že Husserl.
Lahko bi rekli, da je k sumljivi vpeljavi nepertinentnega problema refe-
renta Derridaja napeljal Husserl sam: doživetje je namreč zanj najprej per-
cepcija. Po tem modelu misli Husserl tudi doživljanje samega sebe in refle-
ksijo, ki je »percepcija v drugi stopnji«. V tem okviru je seveda nujno, da
znak »jaz« velja zgolj za indic; a prav s tem, da ga je Husserl določil za indic,
si je odprl horizont, ki presega siceršnje kanonično umevanje fenomenolo-
gije: četudi zgolj indic, ta znak univerzalno deluje, kolikor deluje v pravilno
izoblikovanih nizih. Derrida sicer z nekaj skopimi pripombami opozarja na
potenciale Husserlove čiste logične gramatike, a jo nazadnje vendarle stlači
v okvir teleologizma prezence: regularni znakovni nizi so teleološko narav-
nani k ekspresiji, ki je prihod polnega pomena itn. Derrida se zadovolji s to
ugotovitvijo, četudi se z njo vprašanje šele postavlja: kako da namreč »pra-
vilni znakovni nizi« proizvajajo ta učinek prezence? (Ta teoretska »zadr-
žanost« – ali nemara prehitra teoretska zadovoljitev – sta značilni za Derri-
dajeve spise tistega časa pa tudi za splošno teoretsko situacijo, ki so jo njego-
vi spisi v veliki meri pomagali vzpostaviti: »prezenca«, »izvornost«, »pri-
sebnost« ipd. so veljale za nekaj »slabega«, ko je analiza pokazala, da ta ali
oni tekst nekritično eksploatira pojme te vrste, je bilo videti, da je s tem od-
krito »metafizično dno« teksta, in zadeva je bila končana. Temu bi lahko
rekli »levičarstvo v teoriji«.)
S katerega stališča je sploh mogoče postaviti tezo, da se znak »jaz« na-
naša na različne »predmete«, če ga izrekajo različni govorci (tezo /1-b/)?
Vsekakor s stališča, po katerem je znak (nasploh) nekakšen dražljaj, ki pri
naslovljencu sproži »notranjo percepcijo« tistega, kar znak »pomeni«; to-
rej vsekakor le s stališča neke zelo preproste teorije pomenjanja. A celo s sta-
lišča take naivne teorije znaka je mogoče pri znaku »jaz« priti do produk-
tivnejših sklepov, prav zato, ker »jaz« ni zgolj znak med znaki. Kaj si na-
mreč naslovljenec, recimo tako, »predstavlja«, ko ga zadene znak »jaz«?
Predstavlja si pač nekaj, kar je indiferentno glede na to, ali oddajalca tega
znaka pozna ali ga ne pozna, kar je ravnodušno do tega, ali je oddajalec živ
ali mrtev, dejanski ali fiktiven – »predstavlja« si neko prazno mesto sub-
jektivnosti: nekaj, kar je zares očiščeno vseh mundanih značilnosti, nekaj,
pri čemer tudi vse psihološke razsežnosti padejo v oklepaj, potemtakem na-
tančno tisto, čemur Husserl pravi transcendentalni ego.
Znak »jaz« je popolnoma formalen, kolikor označuje zgolj čisto for-
mo vseh mogočih egoloških potez – in kolikor hkrati to stori na čisto for-
malen način. Res je, da ta znak ni ekspresiven – a ne zato, ker ne bi bil
pomembnejša točka. Če fenomenologijo spodnesemo na tem kraju, smo jo
spodnesti vso – a na neki način jo je tu zapustil že Husserl.
Lahko bi rekli, da je k sumljivi vpeljavi nepertinentnega problema refe-
renta Derridaja napeljal Husserl sam: doživetje je namreč zanj najprej per-
cepcija. Po tem modelu misli Husserl tudi doživljanje samega sebe in refle-
ksijo, ki je »percepcija v drugi stopnji«. V tem okviru je seveda nujno, da
znak »jaz« velja zgolj za indic; a prav s tem, da ga je Husserl določil za indic,
si je odprl horizont, ki presega siceršnje kanonično umevanje fenomenolo-
gije: četudi zgolj indic, ta znak univerzalno deluje, kolikor deluje v pravilno
izoblikovanih nizih. Derrida sicer z nekaj skopimi pripombami opozarja na
potenciale Husserlove čiste logične gramatike, a jo nazadnje vendarle stlači
v okvir teleologizma prezence: regularni znakovni nizi so teleološko narav-
nani k ekspresiji, ki je prihod polnega pomena itn. Derrida se zadovolji s to
ugotovitvijo, četudi se z njo vprašanje šele postavlja: kako da namreč »pra-
vilni znakovni nizi« proizvajajo ta učinek prezence? (Ta teoretska »zadr-
žanost« – ali nemara prehitra teoretska zadovoljitev – sta značilni za Derri-
dajeve spise tistega časa pa tudi za splošno teoretsko situacijo, ki so jo njego-
vi spisi v veliki meri pomagali vzpostaviti: »prezenca«, »izvornost«, »pri-
sebnost« ipd. so veljale za nekaj »slabega«, ko je analiza pokazala, da ta ali
oni tekst nekritično eksploatira pojme te vrste, je bilo videti, da je s tem od-
krito »metafizično dno« teksta, in zadeva je bila končana. Temu bi lahko
rekli »levičarstvo v teoriji«.)
S katerega stališča je sploh mogoče postaviti tezo, da se znak »jaz« na-
naša na različne »predmete«, če ga izrekajo različni govorci (tezo /1-b/)?
Vsekakor s stališča, po katerem je znak (nasploh) nekakšen dražljaj, ki pri
naslovljencu sproži »notranjo percepcijo« tistega, kar znak »pomeni«; to-
rej vsekakor le s stališča neke zelo preproste teorije pomenjanja. A celo s sta-
lišča take naivne teorije znaka je mogoče pri znaku »jaz« priti do produk-
tivnejših sklepov, prav zato, ker »jaz« ni zgolj znak med znaki. Kaj si na-
mreč naslovljenec, recimo tako, »predstavlja«, ko ga zadene znak »jaz«?
Predstavlja si pač nekaj, kar je indiferentno glede na to, ali oddajalca tega
znaka pozna ali ga ne pozna, kar je ravnodušno do tega, ali je oddajalec živ
ali mrtev, dejanski ali fiktiven – »predstavlja« si neko prazno mesto sub-
jektivnosti: nekaj, kar je zares očiščeno vseh mundanih značilnosti, nekaj,
pri čemer tudi vse psihološke razsežnosti padejo v oklepaj, potemtakem na-
tančno tisto, čemur Husserl pravi transcendentalni ego.
Znak »jaz« je popolnoma formalen, kolikor označuje zgolj čisto for-
mo vseh mogočih egoloških potez – in kolikor hkrati to stori na čisto for-
malen način. Res je, da ta znak ni ekspresiven – a ne zato, ker ne bi bil
