Page 211 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 211
derridajeva kritika husserlove semiologije in egologije ...
njegov govorec »mrtev«. Derrida pravilno opozarja na testamentarnost pi-
save – a zanemarja, da velja ta razsežnost za oba, tako za govorca/pisalca ka-
kor za ogovorjenca/bralca. Če je razmerje do pisave razmerje do smrti in je
potemtakem razmerje do drugega razmerje do smrti, velja to tudi za tiste-
ga na drugem koncu intersubjektivnega razmerja. »Jaz sem« resda pomeni
»Jaz sem mrtev«, a to učinkuje tudi na tistega, ki te besede prebere. Stilska
patetika, ki je nemara nujni moment v navdušenju prvega preboja, a v kate-
ri danes lahko vidimo popkovino, ki Derridaja še zmerom veže na akadem-
ski heideggerjanizem, ta patos Derridaja zanese, da ne izpelje nadaljnje po-
sledice svojega dokazovanja. Pod zvenečimi besedami, ki veljajo za znak na-
sploh, za znak »jaz« pa le s pomembnim zadržkom oziroma bolj komplici-
rano, se kaže namreč to, da – iz druge optike – črka deluje na naslovljenca
tudi, če je »mrtva«, če ne govori – če je bralec ne zna prebrati in razbere le,
da je pred njim zapis. Označevalec namreč zastopa subjekt za drug označe-
valec – ali, lahko bi rekli: subjekt je iz10 označevalca.
Bilanca je potemtakem tale: točka (1) je »sama na sebi« resnična, a
ne more rabiti za ta dokaz, za katerega izhodišče jo Derrida uporablja; toč-
ka (2) velja za vsak znak razen za tistega, s katerim (in zaradi katerega) jo
Derrida dokazuje. Kritični kraj je torej (1-b): tu se križata obe problema-
tični razsežnosti Derridajeve izpeljave – neobčutljivost za posebnost zna-
ka »jaz« med znaki in poenostavljena koncepcija razmerja med »znaki«
in »predmeti«. Če »jaz« ni znak med znaki, potem preskok iz njegove po-
sebne problematike v splošno znakovno problematiko ni legitimen; če raz-
merje med znakom in predmetom nikoli ni neposredno, potem je sklepanje
na »smrt subjekta« ali trivialno ali nepertinentno. Toda: prav ker »jaz« ni
znak med znaki, je lahko »testamentarnost pisave« prav pri tem posebnem
znaku teoretsko zanimiva. To se pravi, da Derrida pravilno določa locus te-
oretskega problema, a z napačnim argumentom. Kakor Kolumb v Ameriko
je tudi Derrida prišel do problematike subjekta na podlagi napačne predpo-
stavke. Zato se je tudi ustavil pri prvi plaži, na katero je naletel – in zaradi
otoka ni opazil kontinentna za njim.
Zakaj? Derridaju gre za to, da bi problematiko znakoslovja pri Hus-
serlu povezal z njegovo egologijo; brez te povezave bi kritika ostala le delna
in zlasti ne bi zadela osrednje točke Husserlove fenomenologije. Derrida je
tu »materialist«, saj hoče skoz detajl spodnesti celoto – še več: tudi »izbi-
ra« detajla je pravilna. Ne le, da je artikulacija med »semiologijo« in ego-
logijo šibka točka v Husserlovi fenomenologiji – to je hkrati tudi njena naj-
10 V obeh pomenih, zaradi katerih je mogoče govoriti o razliki med trobento in papežem: trobenta je iz
pleha, papež pa iz Rima.
njegov govorec »mrtev«. Derrida pravilno opozarja na testamentarnost pi-
save – a zanemarja, da velja ta razsežnost za oba, tako za govorca/pisalca ka-
kor za ogovorjenca/bralca. Če je razmerje do pisave razmerje do smrti in je
potemtakem razmerje do drugega razmerje do smrti, velja to tudi za tiste-
ga na drugem koncu intersubjektivnega razmerja. »Jaz sem« resda pomeni
»Jaz sem mrtev«, a to učinkuje tudi na tistega, ki te besede prebere. Stilska
patetika, ki je nemara nujni moment v navdušenju prvega preboja, a v kate-
ri danes lahko vidimo popkovino, ki Derridaja še zmerom veže na akadem-
ski heideggerjanizem, ta patos Derridaja zanese, da ne izpelje nadaljnje po-
sledice svojega dokazovanja. Pod zvenečimi besedami, ki veljajo za znak na-
sploh, za znak »jaz« pa le s pomembnim zadržkom oziroma bolj komplici-
rano, se kaže namreč to, da – iz druge optike – črka deluje na naslovljenca
tudi, če je »mrtva«, če ne govori – če je bralec ne zna prebrati in razbere le,
da je pred njim zapis. Označevalec namreč zastopa subjekt za drug označe-
valec – ali, lahko bi rekli: subjekt je iz10 označevalca.
Bilanca je potemtakem tale: točka (1) je »sama na sebi« resnična, a
ne more rabiti za ta dokaz, za katerega izhodišče jo Derrida uporablja; toč-
ka (2) velja za vsak znak razen za tistega, s katerim (in zaradi katerega) jo
Derrida dokazuje. Kritični kraj je torej (1-b): tu se križata obe problema-
tični razsežnosti Derridajeve izpeljave – neobčutljivost za posebnost zna-
ka »jaz« med znaki in poenostavljena koncepcija razmerja med »znaki«
in »predmeti«. Če »jaz« ni znak med znaki, potem preskok iz njegove po-
sebne problematike v splošno znakovno problematiko ni legitimen; če raz-
merje med znakom in predmetom nikoli ni neposredno, potem je sklepanje
na »smrt subjekta« ali trivialno ali nepertinentno. Toda: prav ker »jaz« ni
znak med znaki, je lahko »testamentarnost pisave« prav pri tem posebnem
znaku teoretsko zanimiva. To se pravi, da Derrida pravilno določa locus te-
oretskega problema, a z napačnim argumentom. Kakor Kolumb v Ameriko
je tudi Derrida prišel do problematike subjekta na podlagi napačne predpo-
stavke. Zato se je tudi ustavil pri prvi plaži, na katero je naletel – in zaradi
otoka ni opazil kontinentna za njim.
Zakaj? Derridaju gre za to, da bi problematiko znakoslovja pri Hus-
serlu povezal z njegovo egologijo; brez te povezave bi kritika ostala le delna
in zlasti ne bi zadela osrednje točke Husserlove fenomenologije. Derrida je
tu »materialist«, saj hoče skoz detajl spodnesti celoto – še več: tudi »izbi-
ra« detajla je pravilna. Ne le, da je artikulacija med »semiologijo« in ego-
logijo šibka točka v Husserlovi fenomenologiji – to je hkrati tudi njena naj-
10 V obeh pomenih, zaradi katerih je mogoče govoriti o razliki med trobento in papežem: trobenta je iz
pleha, papež pa iz Rima.
