Page 209 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 209
derridajeva kritika husserlove semiologije in egologije ...
ni opazil, kaj se mu v analizi znaka dogaja, in da zato ni izpeljal konsekvenc,
ki izhajajo iz dosežkov njegove lastne analize.
Pri analizi časovnega toka transcendentalnega egološkega življenja pa
Derrida priznava, da je Husserl izpeljal konsekvence svoje analize – a hkra-
ti je očitno, da jih ni tematiziral, namreč tematiziral v smislu svojega temelj-
nega projekta, tj. proti tradicionalni metafiziki. Če Derrida pri analizi zna-
ka Husserlu lahko očita, da ni videl, kaj je proizvedel, pa pri egološki analizi
kritiko subtilizira, saj je položaj zares paradoksen: Husserl je videl, kaj je do-
gnal, pa tega vseeno ni »uporabil« svojemu projektu v prid. Položaj je pa-
radoksen, ker se je Husserl znašel v temle precepu: ali naj na podlagi egolo-
ških dognanj zaostri antimetafizični projekt – in s tem sesuje ta isti projekt
kot fenomenološki projekt; ali pa naj ohrani fenomenologijo in ne »upo-
rabi« egoloških dognanj – in s tem blokira svoj projekt kot antimetafizični
projekt. Husserl se je na tem kraju svojih analiz znašel v klasičnem lacano-
vskem vel-položaju: ali fenomenologija z metafiziko, a tedaj ne tista metafi-
zika, ki jo hoče zasnovati; ali fenomenologija brez metafizike, a tedaj nika-
kršna fenomenologija.
Priznanja, ki jih ob vsej natančni in neusmiljeni kritiki Derrida daje
Husserlu, torej niso retorična: kolikor je v njih dvoumnosti, ta ustreza deli-
katnosti samega Husserlovega projekta. Sproža pa tudi vprašanje, ki se nam
lahko danes zdi veliko bolj pereče kakor ob izidu Derridajeve knjige: koli-
kšen je doseg Derridajeve kritike in kolikšen je davek, ki ga mora plačati
predrznosti prvega obračuna.
Videti je namreč, da je Derridajev osrednji postopek protisloven: na eni
strani dokazuje, da se znak »jaz« ne nanaša na objekt, na drugi strani pa
je poanta odvisna od tega, da znak »jaz« lahko deluje tudi, če njegovega
objekta ni (ni več – tj., če je, denimo, mrtev). Če velja prvi del argumentaci-
je, potem je drugi del irelevanten (je ali vselej »na prazno« izpolnjen ali do-
besedno nesmiseln); če velja drugi del argumentacije, potem je prvi del od-
več, še več, ga tako rekoč »ne sme biti«. Oglejmo si podrobneje ta nenava-
dni postopek, v katerem je argumentov preveč, ne premalo.
(1) Prvi del postopka sestavljata dva argumenta:
(a) znak »jaz« se ne nanaša na nikakršen predmet, saj ga ni mogoče na-
domestiti s parafrazo ali določnim opisom (če »jaz« prepišemo s »tisti, ki,
govoreč, samega sebe designira«, potem bi izraz »Jaz sem zadovoljen« mo-
rali prepisati z izrazom »Tisti, ki, govoreč, samega sebe designira, je zado-
voljen«; ta prehod pa očitno ne ustreza);
(b) če bi se »jaz« nanašal na objekt, potem bi se vsakokrat, kadar ga
uporabi drug govorec, nanašal na drug predmet; to pa je proti samemu poj-
ni opazil, kaj se mu v analizi znaka dogaja, in da zato ni izpeljal konsekvenc,
ki izhajajo iz dosežkov njegove lastne analize.
Pri analizi časovnega toka transcendentalnega egološkega življenja pa
Derrida priznava, da je Husserl izpeljal konsekvence svoje analize – a hkra-
ti je očitno, da jih ni tematiziral, namreč tematiziral v smislu svojega temelj-
nega projekta, tj. proti tradicionalni metafiziki. Če Derrida pri analizi zna-
ka Husserlu lahko očita, da ni videl, kaj je proizvedel, pa pri egološki analizi
kritiko subtilizira, saj je položaj zares paradoksen: Husserl je videl, kaj je do-
gnal, pa tega vseeno ni »uporabil« svojemu projektu v prid. Položaj je pa-
radoksen, ker se je Husserl znašel v temle precepu: ali naj na podlagi egolo-
ških dognanj zaostri antimetafizični projekt – in s tem sesuje ta isti projekt
kot fenomenološki projekt; ali pa naj ohrani fenomenologijo in ne »upo-
rabi« egoloških dognanj – in s tem blokira svoj projekt kot antimetafizični
projekt. Husserl se je na tem kraju svojih analiz znašel v klasičnem lacano-
vskem vel-položaju: ali fenomenologija z metafiziko, a tedaj ne tista metafi-
zika, ki jo hoče zasnovati; ali fenomenologija brez metafizike, a tedaj nika-
kršna fenomenologija.
Priznanja, ki jih ob vsej natančni in neusmiljeni kritiki Derrida daje
Husserlu, torej niso retorična: kolikor je v njih dvoumnosti, ta ustreza deli-
katnosti samega Husserlovega projekta. Sproža pa tudi vprašanje, ki se nam
lahko danes zdi veliko bolj pereče kakor ob izidu Derridajeve knjige: koli-
kšen je doseg Derridajeve kritike in kolikšen je davek, ki ga mora plačati
predrznosti prvega obračuna.
Videti je namreč, da je Derridajev osrednji postopek protisloven: na eni
strani dokazuje, da se znak »jaz« ne nanaša na objekt, na drugi strani pa
je poanta odvisna od tega, da znak »jaz« lahko deluje tudi, če njegovega
objekta ni (ni več – tj., če je, denimo, mrtev). Če velja prvi del argumentaci-
je, potem je drugi del irelevanten (je ali vselej »na prazno« izpolnjen ali do-
besedno nesmiseln); če velja drugi del argumentacije, potem je prvi del od-
več, še več, ga tako rekoč »ne sme biti«. Oglejmo si podrobneje ta nenava-
dni postopek, v katerem je argumentov preveč, ne premalo.
(1) Prvi del postopka sestavljata dva argumenta:
(a) znak »jaz« se ne nanaša na nikakršen predmet, saj ga ni mogoče na-
domestiti s parafrazo ali določnim opisom (če »jaz« prepišemo s »tisti, ki,
govoreč, samega sebe designira«, potem bi izraz »Jaz sem zadovoljen« mo-
rali prepisati z izrazom »Tisti, ki, govoreč, samega sebe designira, je zado-
voljen«; ta prehod pa očitno ne ustreza);
(b) če bi se »jaz« nanašal na objekt, potem bi se vsakokrat, kadar ga
uporabi drug govorec, nanašal na drug predmet; to pa je proti samemu poj-
