Page 217 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 217
derridajeva kritika husserlove semiologije in egologije ...
Le če tako valoriziramo oba Husserlova motiva, lahko pojasnimo,
zakaj je videti, da Husserl hkrati pade v dve metafizični pasti, ki sta na
videz protislovni in druga drugo izključujeta: na eni strani afirmira čisto
avtoafekcijo v samotnem diskurzu duše, uveljavlja primat slišati-se-govo-
riti; na drugi strani pa trdi, da je pravilna logična izoblikovanost niza za-
dosti, da ta niz odpre za prihod smisla, ekspresije, prezence. Oboje je res
– res je namreč, da »zakonitost« označevalčevega polja zadošča, da pro-
izvede iluzijo prisebnosti, res je, da se prav v tem polju, v polju husserlo-
vske logične gramatike, in samo v tem polju, dogaja identitetna sinteza
kot iluzija, ki je ni mogoče ločiti od učinka subjektivacije.
Označevalčevo »pravilo« subjektivira prav s svojo nepo(po)lnostjo,
husserlovsko rečeno, z indikativnostjo. Vse te potencialno »polne« ekspre-
sije začno delovati, proizvajati učinke prisebnosti itn., ko nekdo (individu-
um, govorec) »prevzame nase« te znake, ki so nujno, ki so konstitutivno
nepopolni, tj. indikativni: te indikacije govorec zapolni s svojo idiosinkra-
tično intuicijo, na primer z intuicijo »jaza« – in vse drugo lepo »ekspresiv-
no« steče. Na svoj suhi način ima Husserl prav: vsaj zasluti namreč, da idio-
sinkratičnost, ki je subjektivaciji imanentna, ni v nasprotju z intersubjektiv-
nostjo, ampak je njena opora. Idiosinkrazija subjektivacije nastopi na »pra-
znem« kraju pravila, tam, kjer splošnosti ni, in kjer je lahko le subjektova
idiosinkrazija (tj. fantazma): tu »pravilni označevalec« pač ne more biti
nič drugega kakor indic.
Le če tako valoriziramo oba Husserlova motiva, lahko pojasnimo,
zakaj je videti, da Husserl hkrati pade v dve metafizični pasti, ki sta na
videz protislovni in druga drugo izključujeta: na eni strani afirmira čisto
avtoafekcijo v samotnem diskurzu duše, uveljavlja primat slišati-se-govo-
riti; na drugi strani pa trdi, da je pravilna logična izoblikovanost niza za-
dosti, da ta niz odpre za prihod smisla, ekspresije, prezence. Oboje je res
– res je namreč, da »zakonitost« označevalčevega polja zadošča, da pro-
izvede iluzijo prisebnosti, res je, da se prav v tem polju, v polju husserlo-
vske logične gramatike, in samo v tem polju, dogaja identitetna sinteza
kot iluzija, ki je ni mogoče ločiti od učinka subjektivacije.
Označevalčevo »pravilo« subjektivira prav s svojo nepo(po)lnostjo,
husserlovsko rečeno, z indikativnostjo. Vse te potencialno »polne« ekspre-
sije začno delovati, proizvajati učinke prisebnosti itn., ko nekdo (individu-
um, govorec) »prevzame nase« te znake, ki so nujno, ki so konstitutivno
nepopolni, tj. indikativni: te indikacije govorec zapolni s svojo idiosinkra-
tično intuicijo, na primer z intuicijo »jaza« – in vse drugo lepo »ekspresiv-
no« steče. Na svoj suhi način ima Husserl prav: vsaj zasluti namreč, da idio-
sinkratičnost, ki je subjektivaciji imanentna, ni v nasprotju z intersubjektiv-
nostjo, ampak je njena opora. Idiosinkrazija subjektivacije nastopi na »pra-
znem« kraju pravila, tam, kjer splošnosti ni, in kjer je lahko le subjektova
idiosinkrazija (tj. fantazma): tu »pravilni označevalec« pač ne more biti
nič drugega kakor indic.
