Page 208 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 208
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
tiv dopolnila (supplément). Derrida je pokazal, kako prav dopolnilo, tj. mo-
ment, ki naj bi zapolnil manjkavost »sistema«, »celote«, totalnosti, do-
končno spodnese totalizacije v raznih variantah evropske metafizike. Če-
tudi je Derrida s tem uspešno tematiziral zavezanost strukturalizma me-
tafizični tradiciji (ta je sicer evidentna, a na tako naiven način, da so »ne-
posredne« kritike tako rekoč po pravilu padle pod strukturalistično ra-
ven), pa mu je ušla filozofska »morala« njegove epistemološke zgodovine:
da se namreč strukturalni prijem lahko posreči na ravni, ki je pod ravnijo
subjektivacije (v fonologiji), ali na ravni, kjer je subjektivacija vselej že izvr-
šena (v »sekundarnih sistemih« pomenjanja) – ne pa na ravni, kjer se su-
bjektivacija dogaja, tj. na ravni govorice. »Ovira« strukturalizmu na rav-
ni govorice je prav ne-celost jezika – je prav to, da je polje označevalca ne-
saturirano in da je ta nezapolnjenost »materialna podlaga« za učinek su-
bjektivacije.
***
Derridajev osrednji argument, ki je pokazal, da je Husserl – izrecnim
nameram in izjavam navkljub – še zmerom zavezan tradicionalni metafi-
ziki, je vsekakor izpeljava, ki vpelje gibanje razlîke v tok transcendentalne-
ga življenja subjektivnosti. S fenomenološkimi redukcijami, s katerimi se
jaz najprej vzdrži naravnega naivnega verovanja v obstoj zunanjega (tj. zu-
naj-jaznega) sveta, potem pa postavi v oklepaj tudi vse empirične in psiho-
loške razsežnosti jaza, se jaz vzpne v izvirno regijo transcendentalnega ega.
Ta je področje čiste prisebnosti – a se vendarle konstituira kot »identite-
tna sinteza« jazovih »zdajev« – preteklih, sedanjih in prihodnjih zdajev.
Derrida je prepričljivo dokazal, da razlik med zdaji ni več mogoče reducira-
ti. Še več: niti izhodiščni moment, ta zdaj (hic et nunc), ki naj bi ga jaz do-
življal neposredno, ni »čist«, ni »izviren«, saj obstaja le, kolikor se razli-
kuje od poprejšnjih in od poznejših ne-zdaj, obstaja samo v svoji relacional-
nosti in jaz zaznamuje s tem, kar »ni«. Čisto prisebnost transcendental-
nega ega konstituira prav to, da je različna od preteklosti in prihodnosti;
husserlovski retencija in protencija8 sta potemtakem sled, ki ireduktibilno
vzpostavlja sámo prisebnost prezenta kot žariščno točko v regiji transcen-
dentalnega ega. Derridajev očitek Husserlu je tu bolj rafiniran kakor pri te-
oriji znaka: bržkone zato, ker je tudi Husserlova egološka analiza subtilnej-
ša kakor njegova semiologija. Pri teoriji znaka hoče Husserl reducirati indic
v prid ekspresiji, da bi se mu posrečilo ubraniti tezo o pristni prisebnosti ti-
hega samogovora duše, a se mu to ne posreči: a četudi mu redukcija indica
ne uspe, »verjame«, da je mogoča. Zato lahko Derrida Husserlu očita, da
8 Husserlovo Protention, fra. »protention«, prevajamo v knjigi Glas in fenomen (n. d.) sicer s »protenzija«.
tiv dopolnila (supplément). Derrida je pokazal, kako prav dopolnilo, tj. mo-
ment, ki naj bi zapolnil manjkavost »sistema«, »celote«, totalnosti, do-
končno spodnese totalizacije v raznih variantah evropske metafizike. Če-
tudi je Derrida s tem uspešno tematiziral zavezanost strukturalizma me-
tafizični tradiciji (ta je sicer evidentna, a na tako naiven način, da so »ne-
posredne« kritike tako rekoč po pravilu padle pod strukturalistično ra-
ven), pa mu je ušla filozofska »morala« njegove epistemološke zgodovine:
da se namreč strukturalni prijem lahko posreči na ravni, ki je pod ravnijo
subjektivacije (v fonologiji), ali na ravni, kjer je subjektivacija vselej že izvr-
šena (v »sekundarnih sistemih« pomenjanja) – ne pa na ravni, kjer se su-
bjektivacija dogaja, tj. na ravni govorice. »Ovira« strukturalizmu na rav-
ni govorice je prav ne-celost jezika – je prav to, da je polje označevalca ne-
saturirano in da je ta nezapolnjenost »materialna podlaga« za učinek su-
bjektivacije.
***
Derridajev osrednji argument, ki je pokazal, da je Husserl – izrecnim
nameram in izjavam navkljub – še zmerom zavezan tradicionalni metafi-
ziki, je vsekakor izpeljava, ki vpelje gibanje razlîke v tok transcendentalne-
ga življenja subjektivnosti. S fenomenološkimi redukcijami, s katerimi se
jaz najprej vzdrži naravnega naivnega verovanja v obstoj zunanjega (tj. zu-
naj-jaznega) sveta, potem pa postavi v oklepaj tudi vse empirične in psiho-
loške razsežnosti jaza, se jaz vzpne v izvirno regijo transcendentalnega ega.
Ta je področje čiste prisebnosti – a se vendarle konstituira kot »identite-
tna sinteza« jazovih »zdajev« – preteklih, sedanjih in prihodnjih zdajev.
Derrida je prepričljivo dokazal, da razlik med zdaji ni več mogoče reducira-
ti. Še več: niti izhodiščni moment, ta zdaj (hic et nunc), ki naj bi ga jaz do-
življal neposredno, ni »čist«, ni »izviren«, saj obstaja le, kolikor se razli-
kuje od poprejšnjih in od poznejših ne-zdaj, obstaja samo v svoji relacional-
nosti in jaz zaznamuje s tem, kar »ni«. Čisto prisebnost transcendental-
nega ega konstituira prav to, da je različna od preteklosti in prihodnosti;
husserlovski retencija in protencija8 sta potemtakem sled, ki ireduktibilno
vzpostavlja sámo prisebnost prezenta kot žariščno točko v regiji transcen-
dentalnega ega. Derridajev očitek Husserlu je tu bolj rafiniran kakor pri te-
oriji znaka: bržkone zato, ker je tudi Husserlova egološka analiza subtilnej-
ša kakor njegova semiologija. Pri teoriji znaka hoče Husserl reducirati indic
v prid ekspresiji, da bi se mu posrečilo ubraniti tezo o pristni prisebnosti ti-
hega samogovora duše, a se mu to ne posreči: a četudi mu redukcija indica
ne uspe, »verjame«, da je mogoča. Zato lahko Derrida Husserlu očita, da
8 Husserlovo Protention, fra. »protention«, prevajamo v knjigi Glas in fenomen (n. d.) sicer s »protenzija«.
