Page 214 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 214
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
v registru intersubjektivnosti.14 (Tu naj le nakažemo, da bi s to rekonstruk-
cijo Derridajevega teksta vse, kar Derrida opisuje kot razmerje do smrti,
lahko brali kot razmerje do drugega, in bi naposled razmerje do sebe same-
ga, kolikor je nujno posredovano z označevalcem, zastavili kot razmerje do
Drugega: skratka, s to rekonstrukcijo bi Derridajev tekst lahko kritično, a
produktivno vključili v teorijo subjekta.)
Če je egološko življenje neizbrisno zaznamovano s sledjo (z razliko, s
protencijo in retencijo ipd.), tedaj tudi iz tihega monologa duše ni mogoče
reducirati indica (označevalca). Ne le vse, kar ego sporoči drugim ali »sebi
samemu«, temveč tudi vse, kar v pristnem fenomenološkem pomenu »do-
življa«, mora prek tega posredovanja z označevalcem: prvi naslovnik sleher-
nega sporočila, tudi tistega, ki ga jaz naslavlja na samega sebe, torej tudi po-
srednik refleksije, prvi, ki doživlja najbolj transcendentalna egološka doži-
vetja (torej tudi izvirno identitetno sintezo), je potemtakem označevalski
dispozitiv ali – z lacanovskim konceptom – veliki Drugi. Tudi znak »jaz«
deluje samo, kolikor deluje v polju označevalca, kolikor ga torej veliki Dru-
gi, če lahko tako rečemo, »odobri«.
Prav v tem je po našem mnenju racionalno jedro Husserlove poveza-
ve ekspresivnosti s formalizmom: Derrida ugotavlja, da ima za Husserla lo-
gični formalizem vrednost samo, kolikor je teleološko naravnan v izpolni-
tev s prezenco smisla, in kritično pripominja, da je za Husserla ta »sposob-
nost ekspresije« implicitni kriterij za formalno-logično pravilnost nizov. A
te Derridajeve analize moramo razumeti kot ugotovitve, kot opise Husser-
lovega dispozitiva – ne kot kritične osti. Derrida si prav s tem, da te ugotovi-
tve »antimetafizično« kritično stilizira, onemogoči, da bi videl, kako Hus-
serl na ta način misli neki temeljni teoretski problem (problem, ki je, povej-
mo mimogrede, popolnoma odsoten iz Derridajevega teoretiziranja): na-
mreč problem, kako da se neko bio-fizio-itn. bitje lahko subjektivira v ma-
šini »pravila«.
Tisto, kar Husserl misli s čisto logično gramatiko, in kar na primer je-
zikoslovci mislijo skoz koncept »pravilno izoblikovanega niza v nekem je-
ziku«, je prav sankcija Drugega, s katero se zgodi subjektivacija in potem-
14 Tudi tu je Husserl videl, in celo na nekakšen »strukturalističen« način: »Ako se držimo tega poslednje-
ga transcendentalnega ega in vesolja v njem konstituiranega, tedaj mu neposredno pripada ločitev nje-
govega celotnega, izkustvenega polja v področju svojsko njegovega – s sostično plastjo njegovega izkustva
sveta, v katerem je zaslonjeno vse tuje – in področje tujega. Pri tem spada vsaka zavest o tujem, vsak način
njegovega pojavljanja vendarle na prvo področje. Karkoli transcendentalni ego v tisti prvi plasti kot ne-
tuje – kot svoje – konstituira, to sodi dejansko k njemu kot komponenta njegovega konkretnega lastne-
ga bitja /…/. Znotraj vsega tega, kar je njegovega in z njegovimi sredstvi, pa konstituira objektivni svet kot
vesolje neke tuje mu biti, in, na prvi stopnji, to je tuje samó v modaliteti alter ega«. (E. Husserl, Kartezi-
janske meditacije, slov. prev. M. Hribar, Ljubljana 1975, 5. meditacija.)
v registru intersubjektivnosti.14 (Tu naj le nakažemo, da bi s to rekonstruk-
cijo Derridajevega teksta vse, kar Derrida opisuje kot razmerje do smrti,
lahko brali kot razmerje do drugega, in bi naposled razmerje do sebe same-
ga, kolikor je nujno posredovano z označevalcem, zastavili kot razmerje do
Drugega: skratka, s to rekonstrukcijo bi Derridajev tekst lahko kritično, a
produktivno vključili v teorijo subjekta.)
Če je egološko življenje neizbrisno zaznamovano s sledjo (z razliko, s
protencijo in retencijo ipd.), tedaj tudi iz tihega monologa duše ni mogoče
reducirati indica (označevalca). Ne le vse, kar ego sporoči drugim ali »sebi
samemu«, temveč tudi vse, kar v pristnem fenomenološkem pomenu »do-
življa«, mora prek tega posredovanja z označevalcem: prvi naslovnik sleher-
nega sporočila, tudi tistega, ki ga jaz naslavlja na samega sebe, torej tudi po-
srednik refleksije, prvi, ki doživlja najbolj transcendentalna egološka doži-
vetja (torej tudi izvirno identitetno sintezo), je potemtakem označevalski
dispozitiv ali – z lacanovskim konceptom – veliki Drugi. Tudi znak »jaz«
deluje samo, kolikor deluje v polju označevalca, kolikor ga torej veliki Dru-
gi, če lahko tako rečemo, »odobri«.
Prav v tem je po našem mnenju racionalno jedro Husserlove poveza-
ve ekspresivnosti s formalizmom: Derrida ugotavlja, da ima za Husserla lo-
gični formalizem vrednost samo, kolikor je teleološko naravnan v izpolni-
tev s prezenco smisla, in kritično pripominja, da je za Husserla ta »sposob-
nost ekspresije« implicitni kriterij za formalno-logično pravilnost nizov. A
te Derridajeve analize moramo razumeti kot ugotovitve, kot opise Husser-
lovega dispozitiva – ne kot kritične osti. Derrida si prav s tem, da te ugotovi-
tve »antimetafizično« kritično stilizira, onemogoči, da bi videl, kako Hus-
serl na ta način misli neki temeljni teoretski problem (problem, ki je, povej-
mo mimogrede, popolnoma odsoten iz Derridajevega teoretiziranja): na-
mreč problem, kako da se neko bio-fizio-itn. bitje lahko subjektivira v ma-
šini »pravila«.
Tisto, kar Husserl misli s čisto logično gramatiko, in kar na primer je-
zikoslovci mislijo skoz koncept »pravilno izoblikovanega niza v nekem je-
ziku«, je prav sankcija Drugega, s katero se zgodi subjektivacija in potem-
14 Tudi tu je Husserl videl, in celo na nekakšen »strukturalističen« način: »Ako se držimo tega poslednje-
ga transcendentalnega ega in vesolja v njem konstituiranega, tedaj mu neposredno pripada ločitev nje-
govega celotnega, izkustvenega polja v področju svojsko njegovega – s sostično plastjo njegovega izkustva
sveta, v katerem je zaslonjeno vse tuje – in področje tujega. Pri tem spada vsaka zavest o tujem, vsak način
njegovega pojavljanja vendarle na prvo področje. Karkoli transcendentalni ego v tisti prvi plasti kot ne-
tuje – kot svoje – konstituira, to sodi dejansko k njemu kot komponenta njegovega konkretnega lastne-
ga bitja /…/. Znotraj vsega tega, kar je njegovega in z njegovimi sredstvi, pa konstituira objektivni svet kot
vesolje neke tuje mu biti, in, na prvi stopnji, to je tuje samó v modaliteti alter ega«. (E. Husserl, Kartezi-
janske meditacije, slov. prev. M. Hribar, Ljubljana 1975, 5. meditacija.)
